V zbirki Litterae Slovenicae prevoda Katarine Marinčič in Marjana Rožanca

Marinčičeva po besedah urednice knjige Tine Kozin velja za nedvomno eno najbolj kultiviranih sodobnih slovenskih pisateljic. Čeprav se na prvi pogled zdi izbor knjige O teh za prevod v omenjeni zbirki nekoliko nenavaden, saj je Marinčičeva predvsem romanopiska, pa podrobnejše branje avtoričinih del tovrstni izbor v celoti podpre in upraviči. O treh namreč predstavlja kristalizacijo avtoričine poetike, poleg tega je knjiga tudi zaradi svojega obsega za omenjeno knjižno zbirko ustreznejša od avtoričinih obsežnih romanov.

Knjiga združuje tri novele o treh različnih moških iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih pokrajin - zgodbo o Etruščanu Val Matunu, zgodbo o belgijskem risarju Pierre-Josephu Redouteju in zgodbo o slabovidnem Zlatku iz Litije, ki se v želji, da bi spregledal, odpravi v ZDA. Knjigo je v francoščino prevedla Florence Gacoin-Marks, ki meni, da je omenjeno delo dober izbor za uvod v poetiko Marinčičeve za francoskega bralca.

Angleški prevod Rožančevih esejev, ki sta ga opravila Jason Blake in Jeremi Slak, prinaša skrajšan izbor esejev iz knjige O svobodi in bogu iz leta 1995, ki ga je za založbo Mihelač sestavil in uredil Andrej Inkret. V njem so po besedah urednice Tanje Petrič izpuščeni predvsem eseji izrazito lokalne narave, rdečo nit pa predstavljata evropska dimenzija in odprtost v širši duhovni in literarni prostor, ki se hkrati ves čas uresničuje v dialektiki z ozkim, nemalokrat intimnejšim okoljem.

Pri Rožancu gre po Slakovih besedah za ideološko nepristransko in dosledno razmišljanje o pomenu svobode posameznika za eksistencialno izpolnjenost človeškega bitja, ki izpostavlja trdno grajen argument, da lahko resnična empatija oz. morala, s tem pa napredek humane zavesti, izhajata zgolj iz posameznika samega, nikdar pa iz mehanizmov bodisi represivne družbene ureditve ali religiozne grožnje. Te in tudi vse druge zunanje moralne vzvode avtor izpostavi kot lažne, s tem pa poda močan argument za neobhoden pomen svobodne volje posameznika v iskanju eksistencialnega smisla, pa tudi pravičnejše človeške družbe.

Roman Pisarjeva smrt, ki je izšel v zbirki Sto slovanskih romanov, ta je projekt mednarodne ustanove Forum slovanskih kultur, zrcali usodni zgodovinski dogodek - Timurtaševo krvavo obleganje Bitole leta 1385. Zasnovan je kot preplet kronike samostanskega pisarja Ravula in dnevniških zapisov turškega vojskovodje Timurtaša.

A oba diskurza se po besedah koordinatorke in urednice projekta za Slovenijo Jelke Ciglenečki kažeta predvsem kot notranji dialog obeh protagonistov s samim seboj, v katerem izstopajo vprašanja o njuni identiteti, o nesmislu njunega početja, neupravičenosti nasilja in neenakosti vere v različna boga. V obeh se poraja uničujoč dvom, ki ju počasi razžira in preobraža. V slovenščino je knjigo iz makedonščine prevedla Namita Subiotto, ki je prispevala tudi spremno besedo.