Darja Peperko Golob za STA: Tudi knjižnice sodelujejo pri ohranjanju kulturne dediščine

V Knjižnici Mirana Jarca delujete kot vodja domoznanskega oddelka in hkrati vodja posebnih zbirk Boga Komelja. Vaša knjižnica velja za osrednjo tovrstno območno ustanovo, ki pokriva Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, hkrati pa sodeluje s karlovško knjižnico, ki deluje kot osrednja knjižnica za Slovence na Hrvaškem. Kam segajo njeni začetki?

Knjižnico Mirana Jarca so v okviru ustanavljanja pokrajinskih knjižnic kot Študijsko knjižnico Novo mesto ustanovili leta 1946 in za njenega upravnika imenovali Novomeščana Boga Komelja, ki je kasneje večkrat povedal, da je bilo vse, kar je takrat imela, le dekret o njegovem imenovanju. Danes pa kot osrednja območna knjižnica predstavlja vez med Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in mrežo manjših območnih knjižnic. V njej izvajamo vse dejavnosti, povezane s knjižnicami, naša posebnost pa so izredno bogat domoznanski oddelek in posebne zbirke Boga Komelja, čigar stoletnico rojstva bomo obeležili ravno tako v ponedeljek.

Kaj hranite v Komeljevih zbirkah?

Po njem smo jih po njegovi smrti poimenovali zaradi njegove predanosti svojemu delu, veliko dragocenega gradiva pa je vanje prispelo ravno zaradi njegovega posredovanja ali zavzemanja. Komeljeve zbirke so prave zakladnice redkega in dragocenega starejšega knjižnega in neknjižnega gradiva, ki pa je na določen način povezano s književniki ter njihovo zapuščino. Med drugim hranimo redke tiske, izvirne rokopise, slikovno gradivo od starih razglednic do knjižnih ilustracij in portretov, kartografsko ter notno gradivo in spominsko pohištvo. Imamo eno najbogatejših zbirk exlibrisov. Med dragocenostmi naše zbirke sta tudi violini Mirana Jarca in Božidarja Jakca. Veliko navedenega je Komelj rešil iz dolenjskih gradov, požganih med drugo svetovno vojno. Brez njega bi marsikaj izginilo ali pa bi bilo uničeno.

Dodati moram, da naš domoznanski oddelek s svojimi posebnimi zbirkami, kljub temeljiti prenovi, ki jo je bila knjižnica deležna leta 2001, še ni v celoti zaživel, tako kot bi moral. Z omenjeno prenovo smo namreč v knjižnici dobili večje, sodobne in ustrezno opremljene prostore za svoje delovanje in depoje. Del knjižnice z osrednjim prireditvenim prostorom in celim traktom za domoznanski oddelek, katerega prvo spominsko sobo z domoznansko čitalnico bomo odprli v ponedeljek, pa nanjo še čaka. Obljub o končanju prenove je bilo doslej že veliko. Prijavljamo se tudi na različne razpise, pa nikakor ne uspemo.

Kdo je bil Bogo Komelj?

Deloval je v krogu pomembnih novomeških povojnih kulturnikov. Bil je naš dolgoletni ravnatelj in nestor dolenjskega knjižničarstva. Že kot 12-letni dijak oziroma gimnazijec je prostovoljno in kot z nekakšnim poslanstvom v poznih 30. letih prejšnjega stoletja deloval v takratni novomeški Sokolski knjižnici in Narodni čitalnici. To je počel vse do leta 1940, med drugo svetovno vojno oziroma po italijanski kapitulaciji in njegovi vrnitvi iz italijanske internacije pa so ga imenovali za varuha knjižnic in arhivov na osvobojenem ozemlju. Leta 1945 je nato nastopil službo člana komisije za ugotavljanje vojne škode na spominskih predmetih na Dolenjskem, leta 1946 pa je bil imenovan za prvega upravnika novomeške Študijske knjižnice.

Knjižnico je tako rekoč ustvaril iz nič. Našel je prostore zanjo in jo postavil na noge, hkrati pa jo uspel založiti z izvrstnim izborom strokovne in študijske literature. Materialno in duhovno je ves čas živel pretežno za knjižnico in resnično ustvaril uspešno zgodbo. S postavitvijo temeljev za novomeško in dolenjsko knjižničarstvo je zaslužen tudi za novomeški povojni preporod. Pod Komeljevim vodstvom je novomeška knjižnica zaslovela po svoji odličnosti po vsej Sloveniji.

Omenili ste novomeško Sokolsko knjižnico, katere temelji segajo še dlje oziroma poldrugo stoletje v preteklost in s katero je povezana 150-letnica novomeškega javnega knjižničarstva.

Oktobra 1865 so v Novem mestu, podobno kot v drugih slovenskih mestih, ustanovili Narodno čitalnico. Ta je najprej gostovala po zasebnih hišah, po izgradnji novomeškega Narodnega doma leta 1885 pa je svoje mesto našla v njegovem pritličju. Narodni dom je nato prevzelo sokolsko društvo in ga preimenovalo v Sokolski dom, prevzelo pa je tudi knjižnico. Hkrati so v Novem mestu leta 1928 ustanovili Javno jubilejno železničarsko knjižnico. Tako se je začelo graditi novomeško javno knjižničarstvo, skupaj z gradivom nekdanje gimnazijske knjižnice in okrožnega zbirnega centra pa sta obe po drugi svetovni vojni prispevali temelje za Študijsko knjižnico, ki so jo leta 1993 preimenovali v Knjižnico Mirana Jarca.

V čem je razlika med takratnim in sodobnim knjižničarstvom?

Sodobno knjižničarstvo ni več zgolj izposojanje knjig in hramba gradiva. Knjižnice so postale mnogo več. So informacijska središča, prostori srečevanja in izmenjave mnenj. Njeni uporabniki knjižnice ne obiskujejo več samo zaradi izposoje, temveč tudi za preživljanje prostega časa. Na pohodu sta tako imenovana knjižnica brez vrat oziroma virtualna knjižnica in elektronska knjiga. Veliko našega gradiva smo že digitalizirali in je dostopno ves čas in od vsepovsod. Poleg ustaljenih našim obiskovalcem ponujamo še sodobne medijske storitve. Posebno pozornost pa namenjamo obdelavi domoznanskega gradiva in njegovi širši dostopnosti. Pomembno je namreč, da ta kulturna dediščina ni sama sebi namen, da ni tako rekoč živa zakopana in namenjena zgolj bodočim rodovom. Uporabna mora biti tukaj in zdaj. To je bistvo sodobnega dojemanja kulturne dediščine, katere velik del hranimo tudi v knjižnicah.