Daniela Candillari za STA: Naloga glasbe je, da poveže ljudi

Glasba vas spremlja vse življenje. Rodili ste se v Novem Sadu, študirali v Avstriji in ZDA, delali v Mariboru, Liverpoolu, Oslu, Montrealu, Seattlu, Detroitu in zdaj New Yorku. Ste umetnica, ki nima domovine ali ki ji je povsod domovina?

Mislim, da je povsod domovina. Kjer koli sem, si naredim dom. Trenutno delam kot samostojna umetnica s sedežem v New Yorku, saj imam tam zaenkrat največ ponudb. Še vedno pa delujem tudi v drugih okoljih, največ v Liverpoolu in Londonu z European Opera Centre. Vedno je dobro imeti različne izkušnje, spoznavati različne ljudi, videti različne načine dela.

Verjetno obstajajo med različnimi okolji velike razlike?

Vsekakor. Ko sem študirala na Univerzi v Indiani, so na primer vse produkcije imele enak urnik, zato smo si lahko vedno zastavili načrt dela za vse leto. Od prve korepeticije do premiere je trajalo okoli šest tednov, kar se recimo za nemško govorno območje in nemški sistem dela ponavadi zdi malo. A v ZDA, kjer nekatere produkcije stečejo še v manj časa, to ni problem, saj je vse vnaprej postavljeno in se tako lahko že vnaprej odstrani morebitne težave. Ena od mojih najbolj frustrirajočih produkcij pa je bila v Južni Koreji, kjer je mentaliteta povsem drugačna, pogovori potekajo drugače, veliko več teže se daje temu, kako bo zadevo sprejelo občinstvo in je zato manj umetniške svobode. Zdaj mislim, da lahko grem v katero koli okolje in bom uspela opraviti svoje delo.

Med letoma 2009 in 2012 ste delali v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Kakšna izkušnja pa je bila tam?

Bila je zelo dobra izkušnja. Naučila sem se ogromno stvari, ki jih prej nisem vedela. To je bilo prvič, da sem delala v hiši, ki ima svoj ansambel. Tako je treba upoštevati vse soliste, vse, kar hiša ima. Ko gostuješ nekje, pa lahko določene stvari zastaviš po svoje, določene stvari zahtevaš, hkrati pa ne veš, kaj bodo dali in česa ne bodo dali. Sama vedno pravim, da ni nikjer boljše ali slabše, ampak je tako, kot je. Kot umetniki se moramo vedno prilagoditi.

Ste prva glasbenica iz Slovenije, ki je prejela Fulbrightovo štipendijo. Kaj je to pomenilo za vašo kariero?

V prvi vrsti mi je ta štipendija omogočila, da sem sploh lahko šla na študij v ZDA. Ta je namreč izjemno drag in si ga malokdo lahko privošči. Bila je torej zame tista stopnica, ki mi je omogočila, da spoznam, kako se glasbeniki tam izobražujejo. Imela pa sem tudi to srečo, da sem takoj po štipendiji na Univerzi v Indiani tam dobila status asistenta, kar je bilo moje prvo delo ob študiju. Prvo profesuro sem imela pri 27 letih, s čimer sem bila ena najmlajših profesorjev. Fulbrigtova izkušnja mi je tudi pomagala, da sem ob vrnitvi v Maribor lažje dobila delo in ohranila stike z Američani. Zato študentom, ki imajo možnost, da se prijavijo na to štipendijo, resnično toplo priporočam, da izkoristijo to možnost, ker ti odpre nove vidike, nove možnosti.

Kaj trenutno delate?

Do novembra imam v načrtu tri projekte v New Yorku. Avgusta bom premierno dirigirala svoji prvi operni produkciji in mislim, da sem prva Slovenka, ki ji bo to uspelo v New Yorku. To je opera Seviljski brivec italijanskega skladatelja Giovannija Paisiella, ki je bila do prevlade opere Gioachina Rossinija najbolj znana različica. Pripravljam jo za dell'Arte Opera Ensemble, mlado festivalsko hišo, ki vsako leto postavi tri produkcije.

Oktobra bom dirigirala operi ameriške skladateljice Stefanie de Kenessey, ki jo je napisala pred dvema letoma po zelo priljubljenem romanu Toma Wolfea Bonfire of the Vanities in govori o različnih slojih družbe v New Yorku, korupciji in drugih vselej aktualnih temah. Novembra pa me čaka debut v Bruno Walter avditoriju, ki je v sklopu Lincoln centra. To bo klavirski koncert z orkestrom, a se glede programa še dogovarjamo. V vseh primerih bom dirigentka, kot pianistko pa me poleti čakajo še trije recitali na Michiganskem jezeru s simfoničnim orkestrom iz Detroita in newyorškim baletom.

V New Yorku ste tudi ustanovili komorni orkester Gravity Shift, ki se je nedavno proslavil z zelo uspešno produkcijo režirane Pergolesijeve Stabat Mater v dvorani The Crypt.

Iz te zelo religiozne skladbe smo zgradili zgodbo in imeli razprodani koncert v The Crypt v zahodnem Harlemu, kar je bil mnogo večji uspeh, kot smo pričakovali. Izvedli smo ga tudi za veliko noč, kjer je bil sprejem prav tako zelo dober. Čeprav je bilo ogromno dela, ker sem vse sama producirala, se je splačalo ravno zaradi tako dobrega odziva občinstva.

Glavna ideja Gravity Shift je namreč predstaviti glasbo na drugačen način, bolj zanimiv za občinstvo, ki sicer nima toliko dostopa do klasične glasbe. Ideja se je porodila po srečanju s švedskim baritonistom Hakanom Hagegardom pred desetimi leti, ki mi je odprl oči za drugačno postavitev glasbe. On je že zdavnaj ugotovil, da je klasična oblika koncertov z izvajalci na odru in oddaljenim občinstvom preživeta in da je treba še kaj dodati. Mislim, da je treba občinstvo povabiti, da vidijo, doživijo nekaj drugega.

Torej je še prostor za klasično glasbo v današnji družbi?

Absolutno. Zelo me moti, da se govori, da število poslušalcev klasične glasbe upada, ker to ni res. V Angliji so na primer študije pokazale, da se več ljudi na leto udeleži klasičnih koncertov kot nogometnih tekem. Klasična glasba, tako kot vsaka druga glasbena zvrst, ni mišljena, da bo ugajala vsem ljudem. Vsak ima svoj okus, mislim pa, da je treba vsem ljudem ponuditi možnost, da to glasbo izkusijo in si nato ustvarijo svoje mnenje. Pri tem številke niso pomembne, saj gre pri glasbi tako kot pri drugih umetnostnih zvrsteh predvsem za povezovanje ljudi, pokrajin, mesta, za ohranjanje identitete naroda. Če je projekt dobro narejen in se odpre možnost, da občinstvo doume, za kaj gre, bodo ljudje prišli. Zato je tako pomembno vedeti, kako določeno občinstvo diha, kaj jim je zanimivo.

Sodelovali ste tudi pri muzikalu in se kot ena redkih tujk prebili na Broadway. Kako vam je to uspelo?

V klubu 54 Below, ki je naslednik slovitega Studia 54, smo lani ustvarjali muzikal The Act Johna Kanderja in Freda Ebba, ki sta znana po muzikalih Chicago in Cabaret. V ta projekt, za katerega smo bili letos nominirani za nagrado Broadway World, sem se vključila na priporočilo nekoga drugega, saj je Broadway dokaj zaprta scena. Tudi ta produkcija je bila razprodana, Kanderja pa sem lahko osebno spoznala. Sodelovala je tudi Anna Chlumsky, znana po vlogi v filmu Moja punca. Izkušnja je bila izjemna, saj je z umetniki z Broadwayja povsem drugače delati kot s klasičnimi umetniki, vsekakor pa je to obogatilo moje vsakdanje delo.