Steletova nagrajenca Grobovšek in Gojkovič za STA o varovanju kulturne dediščine

Grobovšek je Steletovo nagrado za življenjsko delo prejel za leto 2014. Kot piše v utemeljitvi, je s svojim raznolikim znanjem, strokovnim delom in zgledom kot arhitekt, fotograf, oblikovalec, uradnik, kritičen opazovalec in kot javni kulturni delavec vidno zaznamoval več področij ohranjanja kulturne dediščine.

Bili ste med ustanovitelji in prvi direktor Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. Lahko poveste nekaj o teh začetkih?

Območje Dolenjske in Bele krajine je takrat pokrivala ljubljanska območna enota zavoda za spomeniško varstvo. Sam sem bil zaposlen v Dolenjskem muzeju, kjer sem bil vodja galerijske dejavnosti in pozneje v.d. direktorja muzeja. Ker pa smo ugotovili, da na terenu ogromno stvari propada, smo se povezali z urbanizmom in tako je nastala najprej organizacijska enota za varstvo naravne in kulturne dediščine pri zavodu za družbeno planiranje, ki je od ljubljanske enote prevzela del terena.

S tem, ko smo že takrat v občinske razvojne dokumente vlagali vse mogoče znane podatke o kulturni dediščini, smo dosegli tisto stopnjo razvoja, ki jo marsikatere občine dosegajo šele danes. Pozneje se je tudi izkazalo, da je takoj zatem izvedena pravna zaščita z odloki omogočila, da se je uveljavil pojem, da je nekaj spomeniško zavarovano.

Pomembno vlogo ste imeli tudi pri reorganizaciji spomeniškovarstvene službe na Slovenskem.

Leta 1999 sem na povabilo tedanjega ministra za kulturo Jožefa Školča postal v.d. direktorja na novo ustanovljenega skupnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine in tedaj sem imel nalogo zavode po Sloveniji prepričati, da nekoliko popustijo v svojih posebnostih in se začnejo pridruževati skupni metodologiji ter poenotijo svoj pristop.

Danes imamo urejen nacionalni register kulturne dediščine, metode popisa in proučevanja so poenotene, konservatorski načrt je unificiran za vse spomenike državnega pomena in se lahko uporabi tudi za spomenike lokalnega pomena.

Vidite tudi kakšno šibko točko v današnjem sistemu spomeniškega varstva?

Močna šibka točka je izobraževanje. Vsaka fakulteta daje poudarek le svojemu delu konservatorstva, nimamo pa nekega skupnega konservatorsva, kjer bi interdisciplinarno sodelovale vse stroke. Druga velika pomanjkljivost pa je, da nimamo dolgoročnega programa s ključnimi objekti, na katerih bi proces obnove povezali s predhodno nujnimi procesi raziskovanja in to vse skupaj v povezavi s študenti, ki bi se postopoma specializirali na teh objektih.

V svojem delu ste ves čas poudarjali pomembnost raznovrstne in ciljno usmerjene dokumentacije. Zakaj je tako pomembna?

Za kulturne spomenike iz preteklosti večinoma nimamo ohranjenih načrtov, zato je zanje treba pridobiti čim več podatkov. To pa niso le dimenzije, ampak tudi podatki o njihovem volumnu pa o vlažnosti, o materialih in njihovi dotrajanosti. Materiale bi morali analizirati v laboratorijih, ampak za ta del ponavadi ni denarja, zato ob prenovah odločitve glede tega sprejemajo kar investitorji na pamet.

Tu bi poudaril še, da so spomeniki preteklih obdobij ponavadi nepravilnih oblik, zato je potrebno narediti več prerezov, da se pokažejo napake, ki jih je pri prenovi treba ohraniti, če hočemo ohraniti avtentičnost spomenika. Napake in nepravilnosti so tiste, ki pripovedujejo o starosti objekta.

Sodobne tehnologije so tudi na tem področju prinesle nove možnosti...

Nove možnosti je prinesla stereofotografmetrija oziroma stereo fotografiranje kulturne dediščine, ki je podlaga za izdelavo 3D modela. Ko pa je bilo možno, smo takoj prešli na lasersko fotografiranje, s katerim dobimo 3D posnetek. Takšni posnetki so izjemno pomembni v primeru katastrof, kot so potresi, ko pride do uničenja kulturne dediščine.

Med letoma 1993 in 1999 ste predsedovali slovenskemu nacionalnemu komiteju Icomosa (Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja). Zakaj je pomembno vključevanje Slovenije v mednarodne organizacije?

Icomos je organizacija, znotraj katere lahko člani preko udeležb na konferencah poglabljajo svoja ožja strokovna znanja in se seznanjajo s stanjem v drugih državah, kar jim omogoča primerjavo. Zato je bilo ob osamosvojitvi Slovenije pomembno iti v boj za priznanje slovenskega Icomosa kot samostojne organizacije. V nacionalni javnosti je sicer premalo prisoten, vendar delamo na tem, da bi se to spremenilo.

Kakšen pa je po vašem mnenju odnos Slovencev do lastne kulturne dediščine in njenega ohranjanja?

Odnos se začne oblikovati že v družini. Če nekdo babičin krožnik zlahka vrže na smetišče in gre v trgovino kupiti najcenejšega novega, je to že prva stopnja degradacije. Ko obiščem svojega kolega v tujini, ki je uspešen na področju fotografije, najdem v njegovem stanovanju neskončno število starih predmetov, ki segajo do prababic. To je vprašanje ozaveščenosti, ponosa.

Morali bi tudi obujati lokalna znanja, urediti banke podatkov teh znanj. Sedaj se denimo ponovno obuja žganje apna in žganje oglja, nimamo pa več izdelave opeke, pa tudi kamnoseštvo je vedno bolj strojno. Ročnega kamnoseštva je vedno manj, a ga denimo potrebujemo pri obnovi dediščine, saj je tu vsak kamen drugačen.

In za konec še: kaj vam pomeni nagrada?

Z njo se uvrstim med množico Slovencev, ki so ob prejemu nagrade rekli, da jim stanovska priznanja pomenijo največ. Nagrado razumem kot enega najbolj iskrenih trenutkov, ko se že odpraviš, a te pokličejo in ti povedo, da si vendarle nekaj naredil.

Gojkovič je Steletovo nagrado prejel za leto 2013. Slovenski konservatorsko društvo ga je nagradilo za vrhunske strokovne dosežke na področju konserviranja in restavriranja arheoloških predmetov. Kot piše v utemeljitvi, so med njegovimi najpomembnejšimi poklicni dosežki mojstrska konservacija, preparacija in rekonstrukcija arheološkega keramičnega gradiva.

Steletovo nagrado ste prejeli za konserviranje in restavriranje arheoloških predmetov. Kaj vas je napeljalo, da ste se posvetili obravnavi tovrstne kulturne dediščine?

S tem sem začel že v mladosti. Moj oče je delal v Pokrajinskem muzeju Ptuj in do konca srednje šole sem delal skupaj z njim, nato sem ga nadomestil. Pet let sem delal na Ptuju, potem pa sem se preselil v Maribor, kjer sem nato do upokojitve ob koncu leta 2013 delal na Zavodu za spomeniško varstvo Maribor.

Na mariborskem zavodu za spomeniško varstvo, kjer ste tudi vzpostavili arheološko konservatorsko-restavratorsko dejavnost, ste preživeli večino svoje poklicne poti. Kakšni so bili začetki in kako je danes?

Ko sem začel, smo bili le trije ali štirje konservatorji-restavratorji za vso Slovenijo, a mi ni bilo težko. Ker sem pred tem delal na Ptuju, sem že imel rutino in sem že lahko samostojno delal tako na terenu kot v delavnici. Imel sem popolnoma proste roke in tudi s kolektivom smo se dobro ujeli.

Po letu 1990 pa so razne ustanove začele zaposlovati svoje ljudi in je postalo lažje. No, danes je žal spet tako, da je severovzhodna Slovenija slabo pokrita. Na Ptuju ni nikogar, ki bi se ukvarjal s tovrstno kulturno dediščino, pa tudi na Koroškem ne in zdaj so ukinili še moje delovno mesto.

Velik delež restavriranja naše kulturne dediščine so danes prevzela zasebna podjetja, za katera pa menim, da bi bil potreben nekoliko večji nadzor njihovega dela.

Še posebej ste se specializirali za arheološko keramično gradivo...

S keramiko se je ukvarjal že moj oče in že takrat sem se seznanil z njo ter se odločil zanjo. Pozneje sem se ukvarjal tudi z zaščito kovine in stekla, pri čemer je šlo predvsem za preventivno reševanje predmetov pred propadanjem. Kovinske predmete smo pozneje pošiljali tudi v Narodni muzej in v delavnice v nemškem Mainzu.

Kot piše v utemeljitvi nagrade, so med vašimi najpomembnejšimi poklicnimi dosežki mojstrska konservacija, preparacija in rekonstrukcija arheološkega keramičnega gradiva. Lahko poveste nekaj o pomenu rekonstrukcije tovrstnega gradiva?

Rekonstrukcije keramike so vsekakor pomembne. V tem, da predstaviš posodo takšno, kot je bila nekoč, je poseben čar. To, da se po arheoloških izkopavanjih gradivo predstavi, in to ne le v obliki fragmentov, prinese tudi posebno zadoščenje.

Veliko ste sodelovali tudi pri terenskih raziskavah...

Na terenu sem preživel približno 80 odstotkov svojega delovnega časa. Sodeloval sem pri arheoloških izkopavanjih v sklopu izgradnje avtocest pa tudi pri izkopavanjih ob stanovanjskih gradnjah, tako blokovskih naselij, tega je bilo največ v drugi polovici 70. let minulega stoletja, kot zasebnih hiš. Tu pa so še arheološka izkopavanja, ki se navezujejo na izgradnjo ali obnovo infrastrukture. To, da nek predmet vidim že na terenu, je namreč izjemno pomembno. Da že na terenu začutim material, njegovo obliko.

Svoje znanje ste predajali tudi naslednjim generacijam. Kako je sicer na Slovenskem z izobraževanjem za ta poklic?

Šole za ta poklic ni. Še najbližja je Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, potem pa so tu izpopolnjevanja. Sam sem se izpopolnjeval v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani in Novem Sadu.

Kaj vam pomeni nagrada?

Nagrada je veliko priznanje za moje delo, ki sem ga opravljal več kot 40 let. Zelo sem je vesel in se vsem zahvaljujem, da so prepoznali moje delo.