Valeria Luiselli za STA: Breztežni je roman o tem, da se počutiš kot duh v svojem življenju

Valeria Luiselli je pozornost zbudila z zbirko esejev o mehiškem vsakdanu z naslovom Papeles falsos (Ponarejeni dokumenti) iz leta 2010 in z zapisi v številnih časnikih, med drugim v New York Timesu. Delu Breztežni, ki je izšlo leta 2013, je lani sledil še roman La historia de mis dientes (Zgodovina mojih zob). Napisala je tudi več libretov za newyorško baletno hišo. Luisellijeva je doštudirala filozofijo na Avtonomni univerzi v Mehiki, nato pa se je preselila v New York, kjer živi še danes in na univerzi Columbia pripravlja doktorat iz primerjalne književnosti. Trenutno piše novo delo, a iz vraževernosti o njem ni želela ničesar razkriti.

Luisellijevi se je ideja za roman Breztežni porodila, ko jo je neka mehiška revija prosila, da napiše prispevek o manj znanemu mehiškemu pesniku Gilbertu Ownu. Med raziskovanjem o njegovem življenju je ugotovila, da je Owen, ki je bil tudi diplomat, živel v New Yorku le nekaj ulic stran od njenega stanovanja. Ko je nekega dne postopala pred stavbo, v kateri je živel Owen, je izkoristila nepazljivost enega od stanovalcev, vstopila vanjo, se povzpela na streho in tam odkrila mrtvo drevo. Vse opisano je hkrati uvod v sam roman, v katerem se avtorica ves čas subtilno sprehaja med resničnostjo in fikcijo. A če bralec na začetku meni, da gre zgolj za izpoved ženske, ki hrepeni po mladosti, ga Luisellijeva kaj kmalu ujame v vrsto fragmentiranih zapisov, ki se prepletajo in preko Owna vodijo do duhov, ki jih ljudje puščajo za seboj.

Owen ne velja ravno za znanega pesnika in o njegovem življenju še sedaj ni veliko znanega. Zdi se, kot da je bil Owen prikladna oseba za pretvorbo v literarni lik. A to je vselej občutljivo področje. Kako ste se lotila prepletanja resničnih podatkov in fikcije?

Med pisanjem v resnici nisem veliko razmišljala, koliko resničnih dejstev in koliko izmišljenega je v romanu. Biografski material o Ownu sem pridobila iz njegovih pisem, pri pisanju pa sem sledila popolnoma fiktivni zgodbi, kot sem si jo zamislila. Bolj kot to, v kolikšni meri se v zgodbi prepletata fikcija in resničnost, se mi zdi pomembno, da je ta roman pričevanje o tem, kako globoko fikcija vpliva na naš vsakdan.

V romanu Owen prijateljuje s španskim pesnikom Federicom Garcio Lorco in ameriških pesnikom Louisom Zukofskyjem. Zanimivo je razmerje med Ownom in Lorco, enim največjih španskih pesnikov. Owen ima Lorco za prijatelja, hkrati pa o njem razmišlja kot o avtorju, ki nima jasnih idej, o čem bi sploh pisal. Zakaj ste ju postavili v takšno razmerje?

Odnos, ki ga ima Owen do Lorce, je seveda popolnoma izmišljen. Če pomislim, je Owen najbrž v resnici Lorco občudoval. V Ownovi korespondenci sem zasledila eno samo omembo Lorce in ta je bila pozitivna. Po drugi strani pa nisem nisem nikoli zasledila, da bi Lorca v svojih pismih kdaj omenjal Owna. No, tako je bilo. V svojih fiktivnih različicah obeh likov sem raziskovala ljubosumje med avtorjema glede literarnega ustvarjanja ter Ownov občutek, da je neke vrste Nevidni človek. Owen je bil (in do neke mere ostaja) neznan pesnik, medtem ko je bil Lorca že v 30. letih minulega stoletja pesnik, ki je užival spoštovanje v različnih krogih. Postaviti ju v prijateljski odnos je ponudilo možnost za raziskovanje in razvoj teh iztočnic.

Owen se v romanu pojavlja kot duh, hkrati pa tudi kot živeča osebnost. Junaka romana na različne načine nakazujeta, da vsak od nas v življenju umre večkrat. Vsaka smrt po drugi strani prinaša ponovno rojstvo, a ostaja smrt, z vso žalostjo, ki jo prinaša s seboj. Vsakič pa smrt rodi novega duha. Kako ste razvili to idejo?

Bolj kot za idejo je šlo za občutek. Menim, da ima veliko ljudi pogosto občutek, da v svojem življenju doživi več življenj. Migracije iz kraja v kraj, prekinitev dolgotrajne zveze, izkušnja kakršnekoli druge pomenljive spremembe v življenju: vse to so male smrti, načini, kako zapustiti eno življenje, da lahko začneš z novim.

Druga zgodba, ki tvori roman, je zgodba pripovedovalke, matere, ki skuša pisati roman, a ji to otežujeta otroka s svojimi potrebami, po drugi strani pa se vse bolj oddaljuje od moža. Ta del prinaša vpogled v družinsko življenje in v osamljenost, ki jo lahko začuti oseba, ki je bila v mladosti vajena živeti drugače, svobodneje. Je pripovedovalka potrebovala Ownov duh, da se je spomnila na to, kakšna oseba je bila?

Tako je. To je roman o duhovih - o tem, kako se počutiš kot duh v svojem življenju. Želela sem si raziskati problem, kako si zgraditi življenje, ki ga ne zmoreš izživeti v celoti. Ženska pripovedovalka se na nek način znajde v tej situaciji. Piše o svoji preteklosti, v kateri ne živi več, hkrati pa ni popolnoma prisotna v sedanjosti, saj je ta polna zahtev in neodložljivih opravil. Tu so plenice, ki jih je treba menjati, stvari za zapisati in morebiti celo zakon, ki ga je treba reševati. Sedanjost določa nujnost, hkrati pa pripovedovalka ne naseljuje v celoti hiše, v kateri živi. Je nekakšen duh v tej hiši, vselej odsoten od vsega, kar se v njej dogaja. Fizično prisotna, toda čustveno odsotna.

Roman je večnivojski. Citat, ki zaobjame velikost mesta New York in je po drugi strani lahko tudi smernica, kako vaše delo brati, se glasi: "Vodoraven roman, pripovedovan navpično." V romanu podzemlje, konkretneje podzemna železnica, določa vse, kar se dogaja na površju. Bi povedali par besed o tem?

Veliko sem brala o urbanizmu in arhitekturi v odnosu z literaturo. Zanima me, kako ubesediti prostor. O knjigah govorim v smislu njihove prostorskosti in o prostorih v smislu tega, kako jih je mogoče brati. Prostorske analogije so mi bližje od drugih analogij. Metafora horizontalno-vertikalnega ima več možnih interpretacij. Ena od njih je povezana s tem, kako sta zgodbi Owna in pripovedovalke postavljeni druga ob drugo. Roman je pravokotno presečišče dveh prostorov v času.

Dejali ste, da ste roman sprva napisali s perspektive mrtvega drevesa. Kaj se je izjalovilo?

Sama perspektiva je bila obsojena na propad. To je bil zadnji od mojih oulipovskih prebliskov (avtorica se nanaša na francosko gibanje Oulipo - t. i. Delavnico za potencialno literaturo, op. a.).