Svet 12.6.2015 11:02

Umrl sinonim svobodnega jazza Ornette Coleman

New York, 12. junija - V starosti 85 let je v četrtek v New Yorku umrl Ornette Coleman. Tako kot John Coltrane je prekinil s tradicionalno harmonsko strukturo v jazzu in ga odprl svobodnejšemu izrazu. Pot k temu je napovedal že z albumom The Shape of Jazz to Come leta 1959. Umrl je zaradi srčnega zastoja. V Ljubljani je prvič in edinkrat nastopil leta 2004.

Saksofonist in skladatelj Coleman - igral je na altovskem saksofonu - je v 60. letih s svojim načinom muziciranja razdvajal občinstvo. Mnogi so protestno zapuščali koncertno prizorišče, drugi so bili navdušeni. Kot glasbeni samouk je bil prepričan, da mora jazz izražati več čustev, kot jih je pred tem, da mora biti oblika človeške komunikacije. Sistem akordov se mu je namreč zdel omejen in nenaraven.

Kot je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP leta 1997 povedal v intervjuju s francoskim filozofom Jacquesom Derridajem, se lahko dva ali trije pogovarjajo z zvoki, ne da bi kdo prevladal.

S ploščo The Shape of Jazz to Come je presenetil jazzovsko sceno, med njegovimi kritiki so se znašli tudi vodilni glasbeniki, kot je bil Miles Davis. Z njo se je uprl zahodnoevropskemu konceptu harmonije, kar je nakazal tudi z neuporabo klavirja ali kitare, ki ponavadi harmonsko podpirata skladbe. Namesto tega je izbral solistične pasaže, ki so se nasprotnikom zdele kaotične, vendar so postopoma postale običajne v jazz in rock glasbi.

Leta 1961 je izdal album Free Jazz, ta termin - svobodni jazz - se je tudi uveljavil pri označevanju te jazzovske podzvrsti. Ko je leta 2007 prejel grammyja za življenjsko delo, ga je Ameriška diskografska akademija označila za "pravega pionirja jazza v Ameriki".

Coleman je bil veliki jazzovski inovator in samotar, ki se nikdar ni dobro znašel v eksistenčnih pogojih, kakršne narekuje jazzovska institucija. Bil je v nenehnem spopadu z njo, z vsiljenimi mnenji in vrednostnimi sodbami, kaj je jazz, kako se ga igra, kaj je "pravilno", kaj je sploh dobra godba, je ob njegovem nastopu na ljubljanskem jazz festivalu leta 2004 zapisal Ičo Vidmar.