Nada Grošelj za STA: Pika bojkotira avtoriteto, ki ni lastna posameznikom, ampak družbenim konvencijam

Nada Grošelj je diplomirala iz angleškega in latinskega jezika s književnostjo ter doktorirala iz jezikoslovja. Od leta 2005 deluje kot samostojna prevajalka. Prevaja leposlovna, strokovna in znanstvena besedila iz angleščine, latinščine in švedščine, tudi iz stare grščine, ter iz slovenščine v angleščino. Več njenih prevodov mladinske književnosti je prejelo zlato hruško. Leta 2007 je prejela priznanje za mladega prevajalca, leta 2011 pa Sovretovo nagrado za prevode Plavtovega Kljukca, Ovidijevega Rimskega koledarja in Izbranih del Oscarja Wilda. Med zadnjimi projekti je nov prevod Pike Nogavičke.

V zadnjem času se uveljavljate kot prevajalka iz švedščine - čez dobra dva meseca bomo na knjižne police dobili vaš prevod Pike Nogavičke - širša javnost pa vas od prej bolj pozna kot prevajalko antičnih in angleških del, za kar ste prejeli tudi Sovretovo nagrado. Zakaj odločitev za švedščino?

Tega niti sama ne znam racionalno razložiti, saj me v preteklosti Švedska oziroma njena kultura ni nikoli posebej pritegnila, o jeziku sem vedela le to, da je germanski. Toda na Filozofski fakulteti je že v času mojega študija poleg lektorata nemščine in nizozemščine obstajal še švedski, ki me je v drugem letniku zamikal, ker sem hotela razvozlati skrivnost krogcev nad a-ji.

Literaturo švedskih avtorjev, kot so nobelovka Selma Lagerlöf, Maria Gripe in seveda Astrid Lindgren, sem poznala že prej. Na lektoratu, ki ga je najprej vodila Lena Holmqvist, nato pa Mats Hjortfors, sem se seznanila še z drugimi avtorji, učenje je potekalo zelo intenzivno. Svoje znanje sem nato izpopolnjevala še na dveh večtedenskih poletnih šolah na Švedskem: v Uppsali in Ransätru.

Na prvi pogled se zdi, da je težje prevajati zahtevna starodavna dela iz antike kot pa hudomušne Mumine Tove Jansson ali Piko Nogavičko. A verjetno v resnici temu ni tako...

Antična besedila je vsekakor težko prevajati: poezija ima strogo metriko, zato je prevajanje zelo zamudno, pri prozi pa je treba preobračati in razbijati stavke. A tudi švedščina ima svoje posebnosti. V angleščini, na primer, je prevod običajno daljši od originala, švedščina pa je precej opisen jezik, zato so prevodi v slovenščino, kjer se bolj varčuje z besedami, praviloma krajši od izvirnika.

Astrid Lindgren je prijetno prevajati, ker uporablja pogovorni jezik, kar meni zveni simpatično. Pri romanu Jonasa Jonassona Stoletnik, ki je zlezel skozi okno pa je bil pred mano izziv prevoda različnih registrov, ki jih je avtor namenoma uporabljal, vse od nabuhlega uradniškega sloga do pogovornega jezika. Obenem sem želela ohraniti zabavnost teksta, ki bi ga sicer lahko prevedla tudi z bolj nevtralno izbiro besed.

Če se vrneva k Piki Nogavički, menda je bila ob izidu leta 1945 deležna ostrih kritik, češ da bo kvarno vplivala na odraščajoče bralce, saj da naj bi poveličevala izzivanje in nespoštovanje splošno priznanih pravil in navad...

Pika bojkotira avtoriteto, ki ni lastna posameznikom, ampak družbenim konvencijam, kar pri nekaterih ne naleti na dober odziv. Ob tem je treba poudariti, da si Pika prizadeva, da bi se obnašala tako, kot je treba, le da ji to običajno ne uspe. Ker je močna in bogata, je nekakšen Robin Hood, ki popravlja storjene krivice in potrebnim deli denar. To je sanjski status, s katerim se otroci zlahka poistovetijo še danes. So se pa verjetno starši, sploh v tistem času, zbali, da je knjiga nevzgojna. Sama vidim težavo le v tem, da bi se lahko kakšen otrok preveč poistovetil s Piko in jo posnemal, kar bi znalo biti fizično nevarno.

Verjetno se lahko sicer običajni smrtniki prej poistovetimo z Anico oziroma Tomažem...

Se bojim, da se z Anico otroci nočejo poistovetiti. V švedščini menda obstaja celo rek, da je nekdo dolgočasen kot Anica.

V prevodu Kristine Brenkove smo Slovenci menda prejeli rahlo cenzurirano različico Pike Nogavičke. Kaj je drugače v izvirniku?

Pri teh posegih v besedilo se vedno omenja božično drevesce, ki je v slovenskem prevodu postalo novoletna jelka, a tu je težko govoriti o veliki cenzuri. Drugih vpadljivih razlik sama nisem opazila. Je pa tudi tokrat prišlo do majhnih posegov, saj so si pri Mladinski knjigi želeli ohraniti prvotne ilustracije Marlenke Stupica. Ta je Piko skladno s slovenskim besedilom upodobila v rumeni oblekici, čeprav je ta v izvirniku modra, tudi o progasti nogavici v švedščini ni govora. Morda so že nemški prevajalci - Brenkova je prevajala iz nemščine - prevedli malo po svoje.

Presenetilo me je tudi, da se celo švedske izdaje razlikujejo med seboj. Obenem je za današnje Švede sporen izraz za črnce - neger, zato je ta beseda v novejših izdajah pojasnjena z razlago, da je bil izraz v času Lindgrenove nevtralen.

V čem je po vašem mnenju Pika aktualna še danes?

Ker pooseblja sanje vsakega otroka, da bi bil močan, neodvisen in da mu ne bi bilo treba dovoliti, da z njim manipulirajo drugi.

Obenem je treba poudariti, da je tudi sam tekst z vsemi Pikinimi domislicami in zabavnimi replikami izredno duhovit. Čeprav se svet spreminja, je upodobljen način življenja, ki je precej brezčasen.

Več del Astrid Lindgren - tudi Brata Levjesrčna in Ronjo, razbojniško hči - je poslovenila Holmquistova. Se kdaj zgledujete oziroma preverjate izraze pri prevajalskih kolegih?

Pri prevajanju iz švedščine si ne pomagam z drugimi prevodi. Izjema je bil le Stoletnik, kjer sem ob izvirniku od švedske založbe prejela še angleški prevod. Tu sem preverjala svoj prevod tudi z angleško različico. Če že naletim na kaj nerazumljivega v švedščini, vprašam kolega s poletnega tečaja švedščine, če še on ne ve, se posvetuje s svojimi kolegi.

Tudi pri že poslovenjenih besedilih se vedno trudim, da prejšnjega prevoda ne pogledam, dokler dela ne prevedem sama, ker se bojim interferenc, do katerih zlasti rado pride pri poeziji. Ko vidiš prejšnji prevod, se ti prevedena rima zasidra v spomin, zato ne najdeš svoje.

Kot že omenjeno, ste strokovnjakinja za antiko in antične rimske pisce. Lani ste imeli predavanje z naslovom V čem smo še danes Rimljani? Poveste kaj o tem?

To je bil cikel ob lanskoletnem praznovanju 2000. obletnice Emone. Nisem toliko govorila o književnosti, ampak bolj o civilizacijskih dosežkih, kot so ceste, ki so jih gradili za večne čase, beton, ki so ga iznašli prav oni, kanalizacija. Tudi sodobni pravni sistem temelji na rimskem pravu. Seveda se vse vrednote niso ohranile, veliko smo dobili od poznejšega krščanstva. Je pa klasična izobrazba, poznavanje rimskih in grških piscev, še zelo dolgo veljala za nekaj prestižnega. Zato so se po antičnih vrlinah oziroma njihovi priredbi zgledovali tudi še izobraženci pred 100 ali 150 leti.

Menda v Kamniku že več let pripravljate Grošljev simpozij. Sklepam, da je imenovan po filologu, akademiku Milanu Grošlju?

Da, simpozij je poimenovan po mojem očetu, ki je bil predstojnik katedre za latinski in grški jezik. Na katedro je pritegnil Antona Sovreta in mlajše filologe, kot so bili Kajetan Gantar, Primož Simoniti in Erika Mihevc Gabrovec, ker pa je kot etimolog predaval tudi historično slovnico, so ga poznali tudi na drugih oddelkih.

Rodil se je v Kamniku, v hiši, ki je pred leti zaživela kot družinski hotel, zato je Društvo za antične in humanistične študije Slovenije, pri katerem sodelujem tudi sama, predlagalo, da bi na hišo postavili spominsko ploščo. Obenem smo si zamislili še simpozij ob odkritju plošče.

Zaradi precejšnjega zanimanja smo simpozij nato pripravljali vsako leto, tako da bo spomladi leta 2016 zaživela že njegova sedma izdaja. Že več let pa nismo več v Kamniku, temveč v ljubljanskih prostorih ZRC SAZU. Simpoziji se dotikajo najrazličnejših tem, od zgodovine, dramatike, mitologije, sveta živali v času antičnega človeka do astrologije in telesne kulture - skratka tem, ki izhajajo iz antike in jih želimo aktualizirati. Na simpozij poleg klasičnih filologov povabimo tudi strokovnjake z drugih področij. Simpozij sem v začetku organizirala sama, že pred tretjim srečanjem pa sem začela sodelovati z dr. Marjeto Šašel Kos z Arheološkega inštituta. Iz enodnevnega dogodka se je v nekaj letih prelevil v tridnevnega.

Kaj vas čaka na pisalni mizi?

Trenutno se ukvarjam s prevajanjem drugega dela zbrane poezije Williama Butlerja Yeatsa, ki bo izšel pri Hiši poezije. Sicer pa se bo kmalu začel Festival Pranger, na katerem že od leta 2010 sodelujem kot koordinatorka za prevajalski del in urednica prevodne knjižice.