V Parizu septembra razstava Zaljubljeni Fragonard

Čas 18. stoletja je bil čas zapeljevanja, ljubezni in spletkarjenja. Fragonard je bil glavni ilustrator vsega tega dogajanja, če ne morda tudi eden osrednjih protagonistov. Ljubezen kot navdih je namreč prisotna tako v njegovih zgodnjih delih kot tudi v ljubezenskih alegorijah, ki jih je ustvarjal pozneje. Umetnik, čigar kariera se razteza čez pol stoletja, je v svojih delih vedno znova poskušal kar najbolj prefinjeno ujeti variacije čustev in ljubezenskih impulzov.

Razstava v Luksemburškem muzeju se bo osredotočila na duha sredine 18. stoletja, na čas, ko je na duha razsvetljenstva močno vplival angleški senzualizem. Tema, kako kar najbolj rahločutno izraziti čutnost in čustva, je bila tedaj v središču filozofskega, literarnega in umetniškega razmišljanja. Mladi Fragonard je, močno prepojen s temi vprašanji, ko je prišel iz studia Francoisa Bouchera, v tedaj moderne pastoralne in mitološke kompozicije prinesel novo senzibilnost, neizpodbitno zaznamovano z njegovo čutnostjo.

Sočasno ga je njegov študij flamskih mojstrov vzpodbudil k prehodu od sofisticiranega eroticizma k kmečkim prizorom, ki pa jih je zaznamovala nedvoumna poltena dimenzija. Poleg tega si je umetnik prizadeval, da bi obnovil poetičnost fete galantes, žanra v slikarstvu, ki se je uveljavil in doživel razcvet v zgodnjem 18. stoletju, njegov osrednji predstavnik pa je bil francoski slikar Jean-Antoine Watteau (1684-1721). Pozneje je v njegovi umetnosti prišlo do odločilnega preobrata, ko je začel raziskovati resnična občutja ljubezni skozi alegorije, ki jih preveva izjemna liričnost in se je s subtilnostjo posvetil mistični dimenziji profane ljubezni.

Jean-Honore Fragonard se je rodil v francoskem kraju kraju Grasse. Najprej se je šolal v Rimu, leta 1976 pa se je preselil v Pariz in sprva slikal zgodovinske motive v klasicističnem slogu, kmalu pa se je posvetil manjšim slikam z vedrimi motivi iz pariške okolice. Po revoluciji se je umaknil v ozadje in se ukvarjal z izborom del za muzejsko zbirko, ki je danes v Louvru. Med njegova najbolj prepoznavna dela sodijo Kopalke (1765), Gugalnica (1766) in Gospod de la Breteche (1769).