Tomaž Horvat za STA: Verjamem, da smo dostojni nasledniki Grossmannovega podviga

Festival, posvečen žanrski kinematografiji, so v Ljutomeru, kjer so nastali prvi metri slovenskega filma izpod rok Karola Grossmanna, zagnali leta 2005 ob stoletnici slovenske kinematografije. Od leta 2010 je Grossmannov festival fantastičnega filma in vina član Evropske federacije festivalov fantastičnega filma (EFFFF).

Kako se je festival v vseh teh letih zasidral v lokalnem okolju in tudi širše?

V Prlekiji je festival že nekaj let najbrž največja kulturna prireditev. Zdi se, da je vse bolj sprejet tudi med tistimi domačini, ki niso prav posebej ljubitelji fantastično grozljivih žanrov. Še posebej po tem, ko smo z vsakoletnim maskiranjem in paradami pošasti po Ljutomeru na nek način demistificirali filmske pošasti, s čimer so ljudje uvideli, da se jih ni potrebno bati in jemati preveč resno.

Kar se tiče mednarodne prepoznavnosti, smo nad njo pravzaprav zelo presenečeni, saj se je festival že dodobra usidral na evropski in svetovni žanrski zemljevid. Seveda mi ne moremo privabiti filmov in avtorjev z noro visokimi honorarji, promocijo ali distribucijskimi kanali, vseeno pa veljamo za festival, ki ga preprosto moraš obiskati.

Kakšna pa so pričakovanja občinstva, tako strokovnega kot laičnega, pred vsakokratno izvedbo, glede na to, da gre za specifičen festival, festival groze, kot ga imenujete? Kaj jih najbolj pritegne - filmi sami ali zombi parada ob koncu prireditve?

Ker veliko delamo na tem, da na festival pripeljemo tudi avtorje filmov, kar je po mojem mnenju tudi srž filmskega festivala, se vsako leto največ pričakovanj in vprašanj giblje okoli tega, kdo bo tokratni gost. Uspelo nam je pripeljati že kar nekaj legendarnih in kultnih filmskih imen, zato so ta pričakovanja vse večja, tako med strokovno kot laično javnostjo. Vseeno pa na splošno opažamo še veliko zapostavljenost žanrskega filma med domačo strokovno javnostjo, a upam, da se tudi to počasi spreminja na bolje. Glede zombi parade pa je zanimivo, da ta pritegne vse mlajše občinstvo, ki se ob maskiranju neskončno zabava, pa tudi medijem se zdi ta morbidni spektakel zelo fotogeničen. A vseeno mislim, da so filmi trdo usidrani na prvem mestu.

Po kakšnem ključu izbirate tekmovalne filme, jim je morda skupna kakšna rdeča nit? In na kakšen način goste?

Kakega posebnega ključa, razen vsakoletnega spremljanja in gledanja ogromno filmov, pravzaprav ni. Omejeni smo sicer bolj na evropske filme, saj si večinoma lahko le od tod privoščimo pripeljati goste, a skušamo prikazati najzanimivejše filmske naslove tudi od drugod. Vsekakor pa ne nasedamo 'hajpu' okrog določenih filmov, ki zmagujejo po raznih festivalih in skušamo sestaviti program iz res najboljših evropskih filmov.

Izbira gostov je odvisna predvsem od selekcije. Izbira častnih gostov, ki jim podeljujemo hudega mačka za življenjsko delo, pa je odvisna od okoliščin, potrpežljivosti in vztrajnosti. Spisek legendarnih imen, ki jih še želimo pripeljati v Ljutomer, je namreč ogromen, a morate vedeti, da se za vsakim prihodom določenega znanega gosta skriva več let komuniciranja, vabljenja, lobiranja ipd. Mi pač nimamo denarja za honorarje.

Kako se v koncept vašega festivala vključujejo glasbeni dokumentarci, ki z grozo kot tako nimajo veliko skupnega?

Kategorijo Hrupnih mačkov smo zasnovali kot neke vrste filmsko spremljavo glasbenemu programu, ki poteka vsako noč festivala. Na nek način smo hoteli koncertni del konceptualno povezati s filmom. A je od takrat kategorija prerasla zgodnje okvirje in postaja vse bolj močan redni del festivala.

Letošnji festival bo predpremierno prikazal slovensko grozljivko Idila. Kaj porečete o tej produkciji glede na siceršnje pomanjkanje tovrstnih slovenskih izdelkov? Kaj pomeni za ta žanr v Sloveniji?

Če Idila pomeni začetek grozljivega žanra v Sloveniji, je ta res na izvrstni poti. Vse čestitke fantom, ki so ga posneli, prav tako Slovenskemu filmskemu centru, da je imel pogum podpreti tak film. Nenazadnje hvala ministrstvu za kulturo, ki podpira tudi naš grozljiv festivalski program. Zdi se torej, da se žanrska filmska scena pri nas končno prebuja. Upam le, da se bo stopnjevala.

Kaj bo izpostavljeno na simpoziju Slovenski film v sliki, glasbi in besedi?

Simpozij je delo prizadevnih rok Marka Jesenška s Filozofske fakultete v Mariboru ter ljutomerske Gimnazije Frana Miklošiča, in sicer ob 110. obletnici slovenskega filma, ki ga letos uradno obeležuje Občina Ljutomer. Na njem bodo sodelovali slovenski filmski ustvarjalci, teoretiki in kritiki s svojimi zelo pestrimi pogledi na to obdobje. Že samo bežen pregled nekaterih sodelujočih imen priča o tem: Igor Šmid, Goran Vojnović, Igor Koršič, Mitja Reichenberg, Metod Pevec, Tone Partljič, Vlado Novak, Alojz Tršan in drugi.

Omenil bi tudi zbornik, ki ga izdaja naše društvo in ga bomo premierno predstavili na festivalu 17. julija. Njegov naslov je Na filmskem vrtu: filmsko stoletje v Ljutomeru, požrtvovalno sta ga uredila Andrej Horvat in Andrej Koritnik. V njem bo podrobneje predstavljena filmska zgodovina našega kraja. Zanimivo je tudi, da bo preveden v angleški jezik, kar bo odlična filmska promocija tako za Ljutomer kot Slovenijo.

Festival v svojem imenu časti Karola Grossmanna. Na kakšen način pa se ga spominjate ob vsakokratni festivalski izvedbi?

Verjetno še najbolj z entuziazmom in požrtvovalnostjo, s katero pripravljamo festival. Te lastnosti so namreč krasile tudi našega sorojaka, ko se je lotil amaterskega snemanja tako zgodaj po izumu medija. Verjamem, da smo dostojni nasledniki tega podviga, čeprav na malce drugačnem področju. Prav letos jeseni pa bomo v sodelovanju z Občino Ljutomer odkrili še Grossmannov doprsni kip v centru Ljutomera ter spominsko ploščo na hiši, v kateri je stanoval.