Leo Ličof ob 25-letnici festivala Okarina: Festival bi lahko poimenovali barve ali mavrica Bleda

Okarina festival velja za enega najstarejših glasbenih festivalov v Evropi. Kako je nastal in se razvijal?

Verjetno smo bili res med pionirji festivalskega dogajanja. Iz moje ideje, da na Bledu organiziramo dobro prireditev, smo se z mojstri in strokovnjaki na koncu odločili za etno festival. Tedaj je bila v Evropi le peščica tovrstnih festivalov, ki so se skozi leta, tako kot Okarina, razvijali in spreminjali.

Naša osnova je še vedno etno linija, vendar jo v skladu z razvojem glasbe nadgrajujemo z jazzom in improvizacijo. Festival ostaja v stiku z etnom, vendar omogoča različne glasbene izdelke na etno podlagi.

Kako je festivalu, ki je za poslušalce brezplačen, uspelo preživeti v času krize?

Že nekajkrat smo bili blizu temu, da se tradicija prekine, pa se je festival po nekem čudežu kljub finančnim težavam vseeno uspel obdržati na nogah. Vedno je bilo dovolj ljubezni do glasbe in vedno nam je kdo dal dodatno energijo, ki sta bili potrebni, da smo festival, četudi včasih res v finančno skromnih okvirih, izpeljali. Nastopajoči so bili tudi tedaj prav tako atraktivni kot zvezde, ki sedaj prihajajo na Bled z največjih etno festivalov.

Festival je danes že precej drugačen kot pred 25 leti...

Festival se je razvil, obogatil v vseh pogledih. Imamo vrhunsko ozvočenje in vrhunsko prizorišče. Festival je postal tako prepoznaven, da pritegne precej več poslušalcev. Okrepil se je v vseh pogledih, zahvala pa gre Zavodu za kulturo Bled, ki je v zadnjih letih kot odločilni faktor pripomogel k temu, da se je festival resnično lahko postavil na noge.

Kakšni so načrti za naprej?

25-letnica je zagotovo mejnik, ki dokazuje, da je festival prehodil lepo pot. Ob tem jubileju smo sestavili bolj bogat program z nekaj prestižnimi imeni. V prihodnje še vedno računam, da bomo vsako leto gostili primerno število koncertov. Glede na poletno turistično sezono pa bi bilo morda bolje, da bi bil festival nekoliko bolj razpotegnjen na konce tedna in ne tako zgoščen kot letos, ko si koncerti sledijo vsak dan.

Za letošnji jubilejni festival provokativno trdite, da je večji od Druge godbe in Lenta skupaj...

Okarina stopa v rang festivalov, ki v Sloveniji kotirajo zelo visoko. Konec koncev gre za festival, ki ima intelektualno podlago in povezuje etno in jazz. Izvajalci skušajo predstaviti glasbo, ki izhaja iz korenin narodov, v obliki, sprejemljivi tudi za tiste poslušalce, ki niso posebni oboževalci etno glasbe, a v svoji glasbeni širini dopuščajo dodatno dimenzijo.

Letos imate tudi precej nenavadnih gostov za etno festival, kot sta Godba Gorje in Josipa Lisac.

Gorjanska godba je eden od nosilcev etno glasbe v našem kraju. Ohranjajo zanimiv ritem, svoj takt in alpsko različico gorenjščine predstavljajo na izviren način. Vsekakor sodijo na naš oder in bodo enakovredna atrakcija ostalim izvajalcem.

Josipa Lisac pa je fenomen, ki ga poznamo še iz Jugoslavije. Vemo, da je prepela ogromno hrvaške etno glasbe, predvsem dalmatinskih pesmi, prav tako je odlična interpretka jazz glasbe. Takšni veterani jugoslovanske glasbe, kakršna je na primer tudi Esma Redžepova, so prava poslastica za naš festival.

Širite programski spekter tudi s tem namenom, da bi bil festival zanimiv za širši krog ljudi?

Popularizacija je glede na ogromno število festivalov v Sloveniji potrebna. Predvsem pa gre za to, da prav takšni nastopi lahko popeljejo festival do točke, ki bo dopuščala več svobode interpretom in gojila različnost. Morda bi se festival moral imenovati barve ali mavrica Bleda. Želimo čim več barv, čim več različnih interpretov, ki pa še vedno ostajajo zvesti glasbi, ki ima korenine v etnu.

Kdo je v prvi vrsti vaše ciljno občinstvo?

Predvsem želimo lokalni sferi pokazati raznolikost kultur. Dogaja pa se tudi, da nekateri tujci pridejo na Bled prav zaradi festivala. Glede na prizorišče je sicer težko oceniti, koliko je takšnih obiskovalcev. Le težko potegnemo vzporednico z običajnimi velikimi festivali, ki privabijo tudi 100.000 ljudi in za vikend računajo 100 ali 200 evrov. Okarina nima vstopnine, je široko zastavljena, ima drugačen značaj in temu primerno tudi drugačno občinstvo.

Letos glavnina koncertov prvič poteka na promenadi. Kako ste zadovoljni z novim prizoriščem?

Nov prireditveni prostor ob jezeru je odprt amfiteater in nudi čudovit razgled. Tudi velika večina slučajno mimoidočih se zadrži na prizorišču in v sproščenem vzdušju posluša kakovostno glasbo do konca. Ta je primerna za vse generacije. Ljudje se posedejo po stolih ali travi, stojijo ali plešejo.

Tokratni festival se dobro vklopil tudi v osrednji turistični dogodek - Blejske dneve. Bo tako tudi v prihodnje? Je potrebno blejsko glasbeno, širšo kulturno in turistično ponudbo združiti?

Verjamem, da bi bilo treba to povezovanje še izboljšati in obogatiti. Pred nami je vrsta povsem osnovnih problemov, od zagotavljanja lepo urejene infrastrukture. Poskrbeti je treba, da so stranišča urejena, travniki pokošeni, potke pograbljene in koši izpraznjeni. Tu se kultura še najbolj opazi. Festivalski luksuz mora vstopiti v vse pore.

Vsaka institucija na Bledu, upam, bo delovala bolj odgovorno. Preseči moramo dosedanje oblike samozadostnosti, ki jo je bilo dostikrat opaziti na Bledu, in se povezati v celoto. To se bo potem videlo predvsem v kulturnem smislu, ki je zelo pomemben za dobro sobivanje, sploh za kraj, kamor prihaja toliko tujcev.

Eden od pogostih očitkov Bledu je, da je premalo dogajanja. Vendar se Okarina festival in festival klasične glasbe z nekaterimi drugimi prireditvami že približujeta temu, da zapolnita praktično večino poletnih večerov...

Veliko nam še manjka, a upam, da bomo smer, ki smo jo zastavili, razvijali naprej. Novo prizorišče na promenadi dopušča tudi gledališče in različne performanse, pa tudi klasični jazz. Celotna promenada bi bila lahko celo poletje en sam teater. Vse to je povezano s stroški, kar je naš skupni problem. Vendar gremo naprej. Vidimo luč na koncu predora, v katerem glasba dobro odmeva.