Profesor Igor Ž. Žagar: Značilnost slovenske politične nomenklature je popolna, stilska in siceršnja, brezbarvnost

Profesor retorike in argumentacije na Univerzi na Primorskem in sodelavec Pedagoškega inštituta Igor Ž. Žagar je za STA razmišljal o nekoč in danes. Stanje stvari ni obetavno.

Klemperer v svoji knjigi obravnava govorico, retorične spretnosti vladajočih struktur, ki so odigrale še kako pomembno vlogo pri vzponu na oblast in prepričevanju množic, zakaj je prav, da na oblasti tudi ostanejo. Kako pa je z govorico in stilom ljudi, ki delujejo v slovenski javni sferi?

Žagar prepoznavnega stila ne zazna, oz. je značilnost slovenske politične nomenklature prav popolna, stilska in siceršnja, brezbarvnost. "In vladajoča stranka, SMC, to celo vidi kot nedvoumno prednost, namreč to, da o posameznih, bolj ali manj pomembnih, družbenih vprašanjih in problemih nimajo jasno izraženih idej in stališč, ampak raje čakajo, kako se bodo v raznoraznih merjenjih javnega mnenja izrekli 'navadni ljudje', potem pa ta stališča posvojijo in vzamejo za del svoje politike," meni Žagar.

Še največ "stila", pravi, najdemo, paradoksalno, pri Karlu Erjavcu in posledično pri njegovi stranki. Pri Erjavcu javnost že vnaprej ve, da bo ob vsaki priložnosti in ne glede na vrsto problema, za katerega gre, postregel z dvema frazama: "Pokojnine bodo. Regres bo." To je sicer po Žagarjevem mnenju zelo rudimentarno-lapidarni stil, ki že meji na ne-stil, vsekakor pa hodi po skrajni meji političnega in družbeno odgovornega dobrega okusa.

Klemperer v knjigi LTI piše "nacizem je polzel v meso in kri množic s posameznimi besedami, frazami, s skladnjo, ki jim jih je vsiljeval z milijonkratnim ponavljanjem, in množice so ga mehansko in nezavedno sprejemale". Žagar sicer meni, da neposrednih povezav med takrat in danes ni mogoče vleči, četudi obe obdobji zaznamuje huda ekonomska kriza.

"Če so v tridesetih letih Nemci hlepeli po čemerkoli, kar bi jim vrnilo dostojanstvo, obenem pa zagotovilo zadostni Lebensraum, in so bili zato dovzetni za kakršnokoli idejo, četudi le izpraznjeno ali še ne dovolj napolnjeno besedo, ki bi utegnila nakazovati 'pravo pot', pri čemer je izredna propagandna mašinerija tretjega rajha, seveda, odigrala ključno vlogo, pa je današnje slovensko, in verjetno tudi evropsko, dojemanje evropskega političnega novoreka povsem nasprotno. Ker so evrokratske politične krilatice, ki jih dodatno in pridno ponavljajo še domači evropudlji in evropekinezerji, milijonkrat ponovljene, ne da bi prinesle kakšno spremembo ali rezultat, v ljudeh zbujajo odpor in apatijo, v najboljšem primeru ironijo in cinizem, medtem ko so v tisočletnem rajhu milijonkrat izrečene besede sprva delovale motivacijsko in aktivistično. Po letu 1943 pa tudi tam vedno težje," je ocenil Žagar.

Klemperer v knjigi omenja tudi rabo specifičnih besed, ki so prav v obdobju tretjega rajha pridobile povsem drugače konotacije in so bile ves čas v rabi, tudi v vsakdanji govorici. Fanatizem, recimo, je bil rabljen kot nekaj dobrega. Po vojni je raba zopet spolzela v star pomen.

Žagar, meni, da so besede po koncu druge svetovne vojne zopet dobile stari pomen zaradi poraza nacistične Nemčije, zato, ker se je bilo treba pred javnostjo in v javnosti spremeniti, ali vsaj skriti, potuhniti. To pomeni, da so te besede večinoma obdržale dvojni pomen: javnega in (pol)zasebnega, ki pa večinoma nista sovpadala ali sta bila celo nasprotna.

Če tozadevno slike ni mogoče preslikati v današnjo situacijo, pa se velja ustaviti pri inflaciji nekaterih izrazov. Ti izrazi, tako Žagar, prav zaradi prepogoste rabe tvegajo izrabljenost, izpraznjenost in naveličanost, četudi so pomensko še kako polne, zlasti z EU perspektive.

Primer? Varčevanje in privatizacija. Seveda bo skoraj instinktivna reakcija povprečnega bralca in poslušalca ob bombardiranju s temi preuporabljanimi floskulami odpor, naveličanost in želja po drugačnosti/drugačnem. Ampak to je, vsaj implicitno, prav tisto, česar si uporabniki tega izrazoslovja želijo - odpor in naveličanost, ki mu sledi padec pozornosti in občutljivosti -, medtem ko imata izraza zelo natančno opredeljeno pomensko in akcijsko polje, je ponazoril Žagar.

"Varčevanje" pomeni varčevanje (pri) tistih, ki imajo že zdaj najmanj in premalo, pri izdatkih socialne države, pri socialnih projektih. Kar pomeni siromašenje najbolj siromašnih in bogatenje najbogatejših. In "privatizacija", seveda, ne pomeni nič drugega kot krepitev finančno-oligarhičnih struktur Stare Evrope in vzpostavljanje novih imperialističo-kolonialnih roparskih razmerij do evropske periferije, kar se je v čisti obliki pokazalo v primeru Grčije, ki bi ji EU po sistemskem izropanju prijazno ponudila humanitarno pomoč, meni Žagar.

Klemperer se v knjigi LTI posebej osredotoča tudi na interpunkcijo. Tudi ločila in pogosta uporaba nekaterih lahko volilnemu telesu sporočajo ideološki naboj izrečenega, pa naj bodo to klicali, ironični narekovaji ali le tri pike ob koncu stavka. Kako je s slovensko politično sfero in ločili?

Žagar poudarja, da če naj se ločila uporabljajo, je potrebno najprej znati pisati. Slovenska politična nomenklatura pa izrazito malo piše, če sploh, pa tudi ustne komunikacije, ki bi bila namenjena javnosti, je izrazito malo.

Neko zanimivo specifiko kaže po Žagarjevih besedah predvsem stranka SDS. Kadar ji kaka odločitev, politična ali še zlasti sodna, ni všeč, bo njenega avtorja ali avtorico pogosto označila za takoimenovanega "ministra" ali takoimenovanega "sodnika". Kar je eden od načinov diskreditacije, ki ga omenja tudi knjiga Lingua Tertii Imeprii.

Žagar na splošno z razmerami rabe jezika in govora ni zadovoljen: "Najprej, predvsem nismo več govorci ali govorniki; ta kvaliteta in odlika, nekoč pogoj za uspešno sodelovanje v javnem življenju in aktivno državljanstvo, hitro izginja, prav tako pa motivacija za kompetentno in kvalitetno govorništvo. To lahko utemeljeno trdim tudi kot univerzitetni profesor retorike in argumentacije, ki ima iz leta v leto opraviti s študenti in študentkami, ki ne le da niso motivirani za učenje retoričnih veščin, ampak izkazujejo pomanjkanje motivacije za skoraj vse, vključno s študijem, ki so ga izbrali."

"Že nekaj let poslušam, da ne berejo, ne knjig ne dnevno-informativnega tiska, zadnjih nekaj let pa tudi televizije ne gledajo več. In ko jih vprašam, kaj potem sploh še počno oz. ali sploh še kdaj kaj preberejo, pravijo, da včasih poiščejo kaj na spletu," je stanje stvari opisal Žagar.

"Zakaj bi se učili retorike, če pa je veliko bolj priročno, razširjeno, fancy in cool, svoje misli razširjati po Twitterju. To velja morda še bolj za politike, kot za mlajšo generacijo. Le da v 140 znakov hudo težko spraviš kako misel, ki zasluži to ime," je sklenil sogovornik.