Nagrajenec Vilenice Topol: Zdaj drugi časi, a še vedno kdaj deja vu

Njegova proza se giblje med dokumentom in fikcijo, njegovi liki pa so ponavadi ljudje z roba družbe. Kot je pojasnil, je to najverjetneje posledica tega, da je odraščal v socialistični ureditvi in kot sin oporečnika na lastni koži izkusil represijo; med drugim je bil nekaj časa v zaporu in bolnišnici za duševne bolezni, kjer je srečal različne, za pisatelja zelo zanimive osebe. "Ne gre za romanticizem, ampak realizem," je povedal pesnik, prozaist, esejist in novinar, ki je osrednje ime letošnjega festivala in prejemnik nagrade Vilenica 2015.

Kot je dejal, si pri pisanju vedno prizadeva, da bi opisal stvarnost. "A to je včasih nemogoče brez demonov, duhov in hvala Bogu tudi ščepca humorja," je dodal. Godi mu, da ga primerjajo s češkimi klasiki, a ostaja na realnih tleh. "Ta imena se mi zdijo kot skale. Skale, ki jih ne bi razbijal, ampak preoblikoval v spomenike," je povedal.

Njegova dela so prevedena v 15 jezikov, po delih Angel in Sestra sta bila posneta tudi filma. V slovenščino je poleg omenjenih preveden še roman Hladna dežela, v katerem odkriva novejšo evropsko zgodovino in grozote resničnih sledi v koncentracijskem taborišču Terezin na Češkem in množičnih grobiščih v Belorusiji. Pojasnil je, da ga je k temu navedla osebna izkušnja, ki jo je doživel, ko je šel v Terezin pisat reportažo.

Čeprav se ukvarja z vprašanjem človeškega zla, tudi v tem delu po besedah moderatorke nocojšnjega literarnega večera Zore A. Jurič skozi vso brutalnost prodira svetloba oziroma milina. Večkrat se namreč 53-letnega Topola, ki trenutno dela kot programski vodja Knjižnice Vaclava Havla v Pragi, opisuje kot pisatelja brutalnosti in miline. Oboje je zaznati tudi v kratki zgodbi Malo medu, ki jo je prebral na mariborskem predvečeru Vilenice v Salonu uporabnih umetnosti.

Zbranim se je predstavil tudi domačin Andrej Hočevar, ki je pesnik, kritik, prevajalec poezije ter urednik knjižne zbirke Prišleki in spletne strani ludliteratura.si. Je avtor petih pesniških zbirk, pesniški poklic pa se mu zdi prej stigma kot pa privilegij. "Dejstvo je, da je pesnik vsak, ki zna pisati, medtem ko ni vsak, ki zna pritisniti na tipko na klavirju, že glasbenik," je povedal, prepričan, da poezija v Sloveniji težko doseže širši krog ljudi.

Za razliko od Topola Hočevar ni del generacije, zaznamovane z družbeno-političnim dogajanjem. "Moja generacija za razliko od starejših kolegov s tem ni toliko obremenjena, ni pa res, da zato ne bi bili obremenjeni z nekim družbenim vprašajem, samo ta vprašanja so dandanes drugače formulirana," je dejal 35-letnik. "Avtorji, še posebej mladi, se moramo veliko ukvarjati s tem, kaj je danes sploh funkcija literature oziroma kulture v družbi. Dobro moraš premisliti, kaj bi sploh lahko bila tvoja pozicija. Treba je res izumiti svoje lastno mestno znotraj literature, kulture, družbe," je pojasnil.