Jernej Hudolin za STA: DEKD so ključno pomagalo pri spreminjanju odnosa do dediščine

V Sloveniji DEKD potekajo že 25 let. Kot ste zapisali v predgovoru v letošnji programski knjižnici, se niso takoj prijeli, omenjali pa ste dve prelomnici...

Ena od prelomnic je bilo leto 2005, ko smo s temo DEKD želeli najširši javnosti približati nesnovno kulturno dediščina. To je bilo dobro leto po sprejetju Unescove konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine in dve leti pred njeno ratifikacijo pri nas. Druga, še večja prelomnica pa je bilo lansko leto, ko smo si za slogan izbrali Dediščina gre v šole, s čimer smo želeli izpostaviti pomen izobraževanja o dediščini.

Če hočemo dediščino ohraniti bodočim rodovom, je namreč ključno, da že od malega v ljudeh vzgajamo zavest o njenem pomenu in vrednotah. DEKD so se tu pokazali kot ena od možnosti, ki smo jo zgrabili. Izkazalo se je, da gre za zadetek v polno, saj so se priključili vrtci in šole iz vse Slovenije, pa tudi prva zamejska šola. Letos sodeluje že šest zamejskih šol.

Začetki DEKD na Slovenskem pa so bili skromni...

Pred 25 leti so DEDK potekali v zelo omejenem obsegu. Dogajanje je bilo omejeno na tedanjo Upravo Republike Slovenije za kulturno dediščino, nato je preraslo na Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) s temami, ki so se bolj ali manj dotikale dela ZVKDS, kot sta bili Meniške poti ali Tehniška dediščina. Teme so se leto za letom dopolnjevale, z nesnovno dediščino pa so se DEKD razširili na področje celotne družbe.

Letošnja tema je Praznovanja. Praznovanja so pogosto povezana s šegami, navadami, rituali, ki so nesnovna dediščina.

Tu bi poudaril, da je nesnovna dediščina vedno organsko povezana s snovno dediščino. Tudi spomeniško varovani objekti so vedno povezano z neko dejavnostjo, nesnovno dediščino, zato smo se tudi odločili za to temo. Videli smo jo kot tisti moment, ki neki materialni dediščini da dušo. Praznovanja so vedno potekala v najbolj eminentnih prostorih, ki so ji za ta namen bodisi zgradili, prenovili ali dopolnili z nečim likovnim, pa naj bo to v večjih ali bolj skromnih okvirih.

Sprva so DEKD pripravljale inštitucije, ki se ukvarjajo s skrbjo za kulturno dediščino, danes je krog sodelujočih precej širši. Kako je prihajalo do teh sodelovanj?

Na začetku smo si za izhodišče vzeli, da moramo priti do baze inštitucij, društev, posameznikov, ki bi jih to utegnilo zanimati. V zadnjih letih pa so se priprave zelo profesionalizirale, zdaj so to že utečeni mehanizmi. Imamo bazo sodelujočih, ki se le še dopolnjuje. Ko se bodo letošnji dnevi zaključili, bomo že začeli pripravljati prihodnje DEDK.

Letošnje dneve organiziramo skupaj z Združenjem zgodovinskih mest Slovenije. Sam to vidim kot zelo daljnosežno potezo in se nadejam kontinuiranega sodelovanja. Združenje je namreč reprezentativen predstavnik tega, kar želimo skozi DEKD pokazati. V svojih lokalnih sredinah ima zelo dobro razpreden sistem.

Bi lahko rekli, da se je v dveh desetletjih in pol zanimanje in skrb za kulturno dediščino povečalo tudi zaradi DEKD?

Prepričan sem, da so DEKD eno ključnih pomagal, ki je začelo opazno spreminjati odnos celotne družbe do dediščine. Še ne toliko let nazaj je bilo ukvarjanje z dediščino in razmišljanje o njej področje strokovnih služb, napol ljubiteljev in krogov, ki so se na ta način združevali. Na začetku so bili premiki zelo majhni, danes pa je zavest o tem, zakaj je dediščina pomembna in zakaj jo moramo ohranjati, že na zelo visoki, prej nepredstavljivi ravni.

DEKD so nekaj let spremljale tudi tematske publikacije, zadnja leta jih ni. Zakaj?

Omenjene publikacije so bile široko uporabne in so prispevale kamenček v mozaik naše kulturne dediščine. Umanjkale so zaradi pomanjkanja sredstev, si pa zelo prizadevamo, da bi jih ponovno uvedli že prihodnje leto.

Podtema letošnjih DEKD je Industrijska in tehniška dediščina. Na Bledu bo v začetku oktobra potekal tudi 2. mednarodni simpozij o kulturni dediščini in pravnih izzivih z naslovom Varstvo in ponovna uporaba industrijske dediščine. Lahko poveste več o simpoziju in aktualnosti teme?

S tem, ko smo si za temo letošnjih slovenskih DEKD izbrali Praznovanja, smo se odmaknili od letošnje skupne teme, ki je Industrijska dediščina. Sami smo to temo obravnavali pred nekaj leti, zato smo menili, da si to lahko privoščimo. Poleg tega je običajno, da se znatno število držav odloči za neko svojo temo.

Ker pa smo se želeli vseeno na nek način priključiti skupni temi in ker gre hkrati za zelo aktualno problematiko v slovenskem pa tudi širše evropskem prostoru, smo se odločili za dogodek, ki bo pomemben v strokovnem merilu.

Slovenija mora na tem področju narediti nekaj večjih korakov. Vendar je stroka spoznala, da ve premalo, da je treba znanje obogatiti, spoznati primere dobre prakse iz tujine in na podlagi tega v slovenskem prostoru in slovenski specifiki postaviti ustrezno ravnotežje glede varstvenih režimov.

Industrijska območja so zelo zapleteni organizmi in merila, ki si jih je spomeniškovarstvena služba v 100 letih postavila na spomeniškem fondu, niso ustrezna za kompetentno postavljanje mej, kaj se varuje in kaj ne, kaj se v teh kompleksih dopušča in kaj ne.

Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar kot ene od prednostnih nalog ministrstva pogosto omenja skrb za dediščino, a denarja za njeno obnovo ni. Poleg tega je kultura v finančni perspektivi 2014-20 ostale brez prednostne naložbe za črpanje nepovratnih evropskih sredstev. Vaš komentar?

ZVKDS že dalj časa daje pobude za intenzivnejše vključevanje v vse perspektive. Dejstvo je, da je v naslednji finančni perspektivi dediščina zajeta res mikroskopsko. Pri tem je treba priznati, da se ministrica zelo trudi, da bi ta manko omilila. Treba je namreč vedeti, da je inštitucije, ko je nek sistem utečen, izjemno težko naravnati v drugo smer. To bo zdaj, v tem obdobju precej boleče.

Ob tem bi izpostavil, da je dediščina ena od osnovnih infrastruktur turizma. Če se tega ne bomo zavedali, panoge ne bomo uspeli imeti na nivoju, kot bi jo bili zmožni in kot bi bilo potrebno, da bi dobili nazaj tisto povratno informacijo, ki jo v tej ekonomiji moramo dobiti, če hočemo, da celoten sistem deluje naprej.

Naša dediščina je izjemna v svetovnem merilu. Ljudje, ki prihajajo k nam, tudi strokovnjaki, so največkrat presunjeni, kako imamo ohranjene zadeve in nam to velikokrat zavidajo. Tudi na čisto poljudnem nivoju imamo izjemno dediščino, ki se jo da predstaviti z zelo dobrimi zgodbami, kot jih je svet danes željan.

Moramo se zavedati, da moramo, če hočemo imeti dediščino, to vzdrževati in spraviti na določen nivo. Precej segmentov dediščine je v zelo slabem stanju, pa čeprav imamo vse instrumente in kader, ki je zmožen za to poskrbeti. Treba je le še priskrbeti sredstva.

Bi bilo znotraj področja dediščine smiselno postaviti prioritete in se, če ni mogoče varovati vsega, posvetiti tistemu, kar je pomembno, izjemno?

ZVKDS to že počne po svojem osnovnem poslanstvu. V zadnjem času smo se še tesneje povezali z ministrstvom za kulturo in se posvetili ažuriranju vsega, kar se je v desetletjih spravilo pod plašč dediščine.

Nekaj kulturne dediščine pa se je v zadnjih letih vendarle obnovilo s pomočjo evropskih sredstev. Tak je tudi delno prenovljen grad Negova, ki pa je ostal v večjem delu prazen. Kako je z oživljenjem tovrstnih objektov?

Na veliko teh obnov, ki so potekale v preteklih letih, je treba gledati z drugačnim razumevanjem. Takrat se je celotna sfera šele učila, kaj pomenijo evropska sredstva in je šele vzpostavljala mehanizme. Verjetno je bilo več trenutkov, ki so vodili v smer fizičnih prenov, zagotavljanja strehe nad glavo, in manj ukvarjanja z vsebinami. V zadnjem času pa se bistveno več pozornosti posveča vsebinam. Tako celovite prenove, a brez določene vsebine, se danes ne dogajajo več.

Ob tem bi dodal, da so ponekod vsebine sicer bile določene. A je kriza stvari obrnila na glavo in so se koncepti, ki so bili zamišljeni, čez noč sesuli v prah. Poudaril bi, da so s prenovami ti objekti vendarle rešeni pred propadom. Če bomo znali biti elastični pri vnašanju vsebin, ni še nič zamujeno.

In za konec primer dobro obnovljene dediščine, ki je zaživela?

Prenovljena Plečnikova hiša, ki smo jo odprli v sredo, je eden najboljših primerov tega, kaj vse je treba upoštevati pri pripravi, načrtovanju in realizaciji prenove kulturne dediščine.