Nina Bunjevac za STA: Iz kaosa sem želela narediti red

Nina Bunjevac se je rodila leta 1973 v Kanadi srbskima priseljencema Petru in Sally. Leta 1975 je z materjo in starejšo sestro Saro zapustila Toronto in do sedemnajstega leta živela v Jugoslaviji. Prve umetniške korake je naredila v Šoli uporabnih umetnosti Đorđe Krstić v Nišu, leta 1990 pa začela študij na umetniškem oddelku Centralne tehnične šole v Torontu. Leta 1997 je diplomirala iz grafike in slikarstva na ontarijski univerzi za umetnost in oblikovanje.

Njen prvi stripovski album Mrzla kot led (Hladna kao led) je izšel leta 2011 v Srbiji, leto pozneje je bil z naslovom Heartless objavljen v Kanadi.

Roman v stripu Očetnjava (Fatherland) je življenjska zgodba njene družine. Avtorica, kot so zapisali pri založbi Modrijan, ki je v prevodu Maje Novak knjigo izdala, malone dokumentarno, brez olepševanja in patosa, opisuje splet osebnih in zgodovinskih okoliščin, ki so njenega očeta pognale v emigrantstvo in ga pripeljale v vrste nacionalističnih skrajnežev. Ti so po osvoboditvi ostali zvesti kralju Petru II. in četniškemu vodji Draži Mihajloviću. Pripoveduje o očetu teroristu in o trpljenju, ki ga je povzročil tistim, ki jih je najbolj ljubil.

Očetnjava je doživela številne prevode, prejela je več nagrad, tudi kanadsko nagrado za najboljši strip The Doug Wright Award, ki jo je prejela letošnjega maja.

Njen prvi nastop v Sloveniji bo v sredo, 7. oktobra, ob 18. uri pred Modrijanovo knjigarno v Škofji Loki, v četrtek, 8. oktobra, ob 19. uri bo gostja koprske knjigarne Dom knjige, slovensko turnejo pa bo sklenila v Ljubljani, zadnji dan 3. festivala stripa Stripolisfest v Kinu Šiška, v soboto, 10. oktobra. Ob 20. uri bo nastopila v dvorani Komuna. Na gostovanju jo bo spremljal slovenski striparski kolega Iztok Sitar.

Kje so v vašem primeru prednosti in zadržki pri pripovedovanju/risanju avtobiografske zgodbe?

Prednost avtobiografskega pristopa je gotovo v intimni bližini zgodbe, ki pa je lahko tudi prepreka, če vse razumemo zelo neposredno in dobesedno, ne da bi zgodbe preverili, raziskali zgodovino. Podatki, ki sem jih posedovala, so mi posredovali člani moje družine, ki so bili na nasprotnih straneh, tako v političnem kot geografskem smislu. V zgodbe je bilo zaradi sovraštva ali strahu vpletenih veliko laži. Komaj sem ločila zrnje od plev.

Je bila Očetnjava ustvarjena z mislijo na "zahodnega" bralca? V knjigi med drugim pojasnjujete dokaj zapleteno zgodovino Balkana, ki v marsičem poda okvire, razlage, zakaj je prišlo do terorističnih dejanj vašega očeta. Kako to razume recimo kanadski bralec? Je v njihovem miselnem horizontu spet nek podivjan, eksotičen Balkan?

Očetnjava je bila v izvirniku napisana v angleškem jeziku za vse bralce, ravno zaradi tega je bilo potrebno poiskati pot, na kateri se zahodnemu bralcu pojasni zgodovina ter se ga hkrati ne obremeni s preveč podrobnostmi. Dejstvo je, da sta v današnjem svetu radikalizem in terorizem globalna fenomena, toda na zahodu se le redko povezujeta z Balkanom. Želela sem, da je tema te knjige univerzalna. Podobno kot nogometna tekma, le da so igralci zamenjali drese.

Kako se razlikuje recepcija Očetnjave pri ameriških, hrvaških in srbskih bralcih?

Moj ameriški založnik W.W. Norton & Company v prvi vrsti objavlja učbenike, znanstveno literaturo, Očetnjava je zato med ameriške bralce prodrla po akademskih kanalih. Največ zanimanja pritegne zgodovina Balkana, srbske emigracije, tu sta še politična znanost in strip kot medij. V Kanadi je knjiga razumljena kot del kanadske zgodovine.

Na Hrvaškem je recepcija povsem drugačna, zelo čustvena. V občinstvu sedijo ljudje, ki jočejo. Veliko jih želi deliti svoje življenjske zgodbe. Očetnjava je zgodba o razpadu neke družine kot tudi o začetku razpada Jugoslavije. Knjiga se je najbolj dotaknila tistih, ki se, pa naj bo to na Hrvaškem, Sloveniji ali Srbiji, čutijo Jugoslovane.

V Srbiji je Očetnjava izšla v sodelovanju med založniško hišo 2X2 iz Zagreba in System Comicsa iz Beograda. To je bilo prvo takšno sodelovanje zunaj undergrounda. Sodelovanje med striparji in založniki med nekdanjimi republikami Jugoslavije se je na underground sceni odvijalo tudi po razpadu skupne države, celo med vojno. Tudi v Sloveniji imate dober primer: revijo Stripburger. Sodelovanje med hrvaškim in srbskim založnikom je bil torej poizkus, da obnovimo duha sodelovanja v res podobnem jezikovnem okolju tudi v mainstreamu. Če skrajšam: v štirih državah govorijo isti jezik in bralcem je vseeno, ali je to srbščina, hrvaščina ali bosanščina. Ne gre za politično potezo, temveč metodo, da se založniki in z njim strip rešijo pred propadom.

Odločili ste se za zamudno tehniko risanja s šrafurami, niste sekali ovinkov. Vaš roman v stripu mestoma deluje, kot da je zanalašč zamrznjen v trenutku, kot neke zacementirane slike iz preteklosti? Je to odsev vašega spominjanja teh časov, jih tako vidite?

Očetnjava se je začela z zbirko družinskih fotografij. Knjigo sem razumela kot nekakšen družinski album, ki ga dopolnjuje zgodba. Mislim, da imate zaradi tega takšen vtis. Dober primer so poročne fotografije, ki so hkrati tudi prva stvar, ki jih begunci vzamejo s seboj. Fotografije so testament minulega življenja.

Kako je ustvarjanje Očetnjave vplivalo na vaše razumevanje, retrospektivno interpretiranje širše in intimne zgodovine?

Predstavljajte si košaro, ki je polna zmečkanih popisanih listkov. To so stare družinske fotografije, zgodbe moje babice, očetove tete Mare, sestre in mame. Na podlagi teh listkov sem želela sestaviti kronologijo. Praznine sem dopolnjevala z dialogi ter zgodovinskimi podatki in pojasnili. Odrekla sem se vsem podatkom, ki ne vzdržijo zgodovinske presoje. Nekaterih epizod, ki so opisane v Očetnjavi, se sama ne spomnim. Iz kaosa sem želela narediti red. Seveda je zaradi tega v knjigi več šablonskih opisov, tako v širši kot intimni zgodbi, toda stvari postanejo jasnejše.

Kako občutite spreminjanje nekdanje skupne države? Ko ste jo zapustili, je bila še Jugoslavija. Kakšna se vam zdi Srbija danes, bi lahko živeli v deželi svojega otroštva?

Zadnja leta pogosto potujem v Srbijo in na Hrvaško. Dobro se počutim med prijatelji v Beogradu, Zagrebu, Pulju. Kjerkoli sem, spoznam krasne ljudi. Preprosto ne razumem, kako je lahko v neki točki prišlo do takšnega sovraštva. In to vse za korist peščice dobičkarjev, ki je obogatela na račun privatizacije. Tega nam res ni bilo treba!

Okrutna manjšina nacionalistov in dobičkarjev je preglasna in premočna. V šoli so uvedli verouk. Otroci nimajo pojma, kdo so četniki, ustaši in partizani. Popovi i lopovi kolo vode! Rehabilitirajo fašiste, otroci ne vedo, kdo in kaj so. Najboljši zapustijo državo, medtem ko jim mednarodne korporacije pred nosom črpajo naravne vire. To ni več država mojega otroštva. Država mojega otroštva živi v nekaterih ljudeh, v moji generaciji, pa tistih, ki so se rodili pred mano, seveda tudi generaciji, ki se je rodila pred drugo svetovno vojno.

Bo imela Očetnjava nadaljevanje?

Ravno delam na drugem in zadnjem delu. Zaenkrat.