Nobelova nagrada za literaturo pisateljici Svetlani Aleksijevič

Nagrado, vredno osem milijonov švedskih kron, ji bodo izročili 10. decembra, na obletnico smrti Alfreda Nobela, v švedski prestolnici.

Aleksijevičeva se je rodila leta 1948 v Ukrajini, potem se je družina preselila v Belorusijo. Po končani šoli je delovala kot učiteljica in novinarka, študij novinarstva je obiskovala v Minsku. Po diplomi so jo zaradi njenih opozicijskih stališč dodelili k lokalnemu časopisu blizu poljske meje. Kasneje se je vrnila v Minsk in se zaposlila pri časopisu Sel'skaja Gazeta, piše v njeni biografiji, objavljeni na spletni strani Nobelove nagrade.

Več let je zbirala gradivo za svojo prvo knjigo U vojny ne ženskoe lico (Vojna nima ženskega obraza, 1985), ki temelji na intervjujih s številnimi ženskami, ki so doživele drugo svetovno vojno. Gre za prvo delo iz pisateljičinega cikla Glasovi utopije, v katerih je življenje v Sovjetski zvezi opisala z vidika posameznika.

"S pomočjo svoje izjemne metode - skrbno sestavljenega kolaža človeških glasov - Aleksijevičeva poglablja naše razumevanje celotnega obdobja," piše na spletni strani nagrade.

Pisateljica je v svojih delih zajela nekatere najpomembnejše dogodke med in po sovjetskem obdobju, ki so vplivali na Belorusijo, vključno z jedrsko nesrečo v Černobilu, sovjetsko-afganistansko vojno in razpadom Sovjetske zveze.

Posledice černobilske nesreče iz leta 1986 je tematizirala v knjigi Černobilska molitev (1997), ki po avtoričinih besedah ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. V slovenskem prevodu je izšla pri založbi Modrijan, poslovenila jo je Veronika Sorokin.

Knjiga Cinkovye mal'čiki (Dečki iz cinka,1989) je pričevanjski portret deset let trajajoče sovjetsko-afganistanske vojne (1979-1989), zadnje delo iz cikla Glasovi utopije pa je Vremja second hend (Čas iz druge roke, 2013). Še eno zgodnejše delo, ki sodi v pisateljičin monumentalni projekt, je knjiga Poslednie svideteli (Zadnje priče, 1985).

Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, je s svojim čustvenim pripovedovanjem o černobilski nesreči in drugi svetovni vojni, ki temelji na pričevanjih, dosegla mednarodno priznanje. Njeni zapisi grozot v prvi osebi skozi besede prič so bili prevedeni v številne jezike, prejela je več mednarodnih nagrad. Zaradi pričevanj v Dečkih iz cinka se je morala zagovarjati pred sodiščem.

Njene knjige, ki so napisane v ruščini, v njeni domovini, ki jo je dolgo vodil avtoritarni predsednik Aleksander Lukašenko, niso izšle, kar je avtorica opredelila za "neželeno cenzuro". Zaradi kritike režima je Aleksijevičeva občasno živela v tujini, med drugim v Italiji, Franciji, Nemčiji in na Švedskem.

Aleksijevičeva je 14. ženska, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo, ki jo podeljujejo od leta 1901. Nominirana je bila med 198 kandidati. Lani jo je dobil francoski pisatelj Patrick Modiano.