Maja Kastelic za STA: Umetnik si mora dovoliti nepopolnost in presenečenja

Kastelčevi so ilustracije o dečku in hiši prvo nagrado, priznanje Hinka Smrekarja, prinesle že leta 2012. Dve leti pozneje je prejela plaketo Hinka Smrekarja za ilustracije iz še neobjavljene slikanice Deček in hiša, letos pa še Levstikovo nagrado ter v četrtek nagrado Kristine Brenkove. Opazili so jo tudi na letošnjem sejmu v Bologni, kjer se je uvrstila med 80 povabljenih ilustratorjev, ki so jih izbrali na podlagi več tisoč prejetih del. Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu pa je slikanico uvrstila v letno zbirko priporočenih knjig s področja otroške in mladinske literature z vsega sveta Bele vrane.

Slikanica, čeprav brez besed, prinaša večplastno zgodbo. Bralec oziroma gledalec lahko spremlja osnovno, po besedah Kastelčeve precej enostavno zgodbo dečka, ki ga črn muc popelje v hišo na pomenljivi Andersenovi ulici. Deček mucu sledi po stopnišču, skozi sobe vse do podstrešja, kjer sreča deklico, ki jo je avtorica v nasprotju z dečkom poimenovala. Njeno ime Sofija je diskretno napisano na različnih mestih slikanice. Zgodba slikanice se sklene s prizorom, ko deček in deklica spuščata papirnata letala z balkona. Deček nima imena, se je pa v njem našel avtoričin mlajši sinček. "Dečkovo zgodbo vedno pripoveduje v prvi osebi," je pojasnila.

Slikanica je polna detajlov. Med drugim se na vsaki strani poleg mačkona oziroma vsaj njegovega repa ali sence pojavljata ponekod skrita, drugje dobro vidna miška, ki ponujata paralelno zgodbo. Kot je dejala Kastelčeva, je pri otrocih večkrat opazila, da so precej bolj pozorni na drobne detajle kot starejši.

Obenem so detajli pomembni gradniki scenografije dela. Ker je imela na voljo veliko prostora, praktično "vso hišo", je želela vzpostaviti vzdušje, ki za gledalca ne bo dolgočasno. "Kritika je mojo namero dobro sprejela, saj je knjigo razumela tako, kot sem hotela - kot poklon literaturi in ilustraciji," je poudarila.

Skozi vso slikanico, še posebej pa na strani, kjer visijo slike, so vidne reminiscence na ilustratorje, ki jih je avtorica označila z zelo diskretnim zapisom - velikani. V umetniških delih na steni je poustvarila dela slovenskih ilustratorjev: Damijana Stepančiča, Alenke Sottler, Marlenke Stupica, Marjana Mančka, Ančke Gošnik Godec. Nekaj "del" je poklonila tudi tujim ilustratorjem, kot so Simona Mulazzani, Quentin Blake, Jean Jacques Sempe, Peter Sis in Tomislav Torjanac. Poleg "umetniških del" pa visi otroška risba, ki je, kot to razume Kastelčeva, del avtorske drznosti oz. otroškosti.

Slikanica je nastajala dve leti. Najprej so nastale ilustracije z dečkom in hišo, ki jih je Kastelčeva poslala na Slovenski bienale ilustracije z željo, da bi vstopila v ilustratorski svet. Kot je pojasnila, v slikarstvu, iz katerega je diplomirala, nikoli ni bila zares srečna. Sledile so nagrade in slikanica, ki jo je izdala pri Mladinski knjigi. To je ena redkih sodobnih slikanic brez besed v slovenskem prostoru poleg Stepančičeve Zgodbe o sidru, ki ima hommage v pričujoči slikanici.

Kastelčeva, samozaposlena v kulturi kot slikarka in ilustratorka, je diplomirala s teoretskim delom Pravi umetnik: umetniški status v zahodni kulturni tradiciji, ki je, kot je povedala, postala učno gradivo za študente. Po diplomi je vpisala še magistrski študij filozofije in teorije vizualne kulture v Kopru. V času študija je sodelovala pri restavratorskih projektih Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kot sta obnova fresk v ljubljanski stolnici in frančiškanski cerkvi na Prešernovem trgu.

Na vprašanje, če ji je lažje ustvarjati za otroke zdaj, ko ima svoja sinova, je odvrnila, da je od njunega rojstva bolj pogumna. Obenem opaža tudi, da se v ilustracijah, sploh tistih v Cicibanu, kaže odraščanje njenih otrok. "Najprej sem bolj risala malčke, zdaj tu in tam narišem že kakšnega šolarja," je pojasnila.

Svoje ilustracije objavlja pri zelo različnih založbah, od Družine do Centra za slovensko književnost, kjer je ilustrirala tri slikanice Braneta Mozetiča. Sodelovala je s pisateljem Bogdanom Novakom. Njene ilustracije so na ogled tudi v revialnem tisku, v Cicibanu in Mavrici.

Ob velikem uspehu slikanice Deček in hiša, ki je že doživela prvi dotis, jo prevevajo mešani občutki. "Zdaj bom morala biti še bolj odgovorna, saj se od mene veliko pričakuje," je dejala. Ob prvi slikanici ni bilo zunanjih pričakovanj - nastala je iskreno, brez preračunljivosti, "kot darilo, ki bi ga želela dati prijatelju," je pojasnila.