Med novostmi Cankarjeve založbe tudi roman Tommija Kinnunena

Križišče štirih poti je prvenec finskega avtorja Tommija Kinnunena, ki se te dni mudi v Sloveniji. Kot je povedal na predstavitvi knjig, ni pričakoval, da bo knjiga postala uspešnica, saj nikoli ni imel pisateljskih ambicij.

Zgodbe so nastale na tečaju kratkih zgodb, ki ga je obiskoval v prostem času. Po enem letu je Kinnunen, po poklicu učitelj, zgodbe poslal prijatelju pesniku v branje. Ker mu ta ni odgovoril, je sklepal, da niso dobre. Ko sta z ženo nekaj mesecev po tem planinarila po avstrijskih Alpah, je prejel klic iz založbe, ki si je želela objaviti njegove zgodbe. Kot je dejal, je najprej mislil, da gre za potegavščino prijateljev.

Po besedah prevajalke Julije Potrč je knjiga večplastna, saj prinaša štiri osebne oziroma družinske zgodbe, obenem pa bralcu ponudi tudi zgodovinski vpogled v približno stoletno družbeno dogajanje na Finskem. Prva protagonistka je Maria, neporočena mati samohranilka in babica, ki pomaga ženskam v bližnji in daljni okolici pri porodih. Njeno odločnost nakazuje tudi kolo, ki si ga zamisli kot prva ženska v svojem kraju. Druga zgodba v ospredje postavi Mariino hči Lahjo, ki si želi tradicionalne družine, preostali dve zgodbi pa pripovedujeta Lahjin soprog Onni in Lahjina snaha Kaarina.

Rdeča nit romana so medčloveški odnosi in sporočilo, da čustev ni dobro zadrževati v sebi, kar je po avtorjevem mnenju naučena lastnost marsikaterega Finca. Kinnunen že piše nove zgodbe z istimi junaki, a knjiga, kot pravi, ne bo nadaljevanje tokratne.

Roman Ernsta Haffnerja Krvni bratje je izšel leta 1932. Delo, ki je bilo v času nacizma zažgano, po besedah urednice Ane Ugrinović prinaša pretresljivo zgodbo o berlinskih otrocih z ulice, od katerih se jih je precej povezalo v ulične bande. Avtor, o katerem je znano le to, da je bil socialni delavec in novinar, je popisal življenje teh otrok, ki so bili postavljeni na sam rob družbe, brez moraliziranja in obsojanja. Knjiga sodobnega bralca poziva k človečnosti. Roman je prevedla Uršula Rebek.

Notranji krog prinaša potopis po prestolnici Mehike, obenem pa se delo lahko bere tudi kot metafora vožnje skozi urbani labirint sveta, sta se strinjala Blatnik in prevajalec Jure Potokar. Američan Francisco Goldman se je v Mexicu Cityju znašel po poroki in nato smrti mlade soproge. Knjiga opisuje njegov poskus preživetja v prometno nevzdržnem in tudi sicer surovem mestu, ki ga obvladuje mamilarski kartel.

Zbirko Horvatovih zgodb po Blatnikovih besedah odlikuje čista pisava, delo pa je po njegovih besedah pomembno tudi zato, ker zapolnjuje vrzel v slovenski literaturi, ki daje prednost urbanim zapisom. Avtor svoje like postavi na prekmurski rob slovenskega prostora in jih predstavi v štirih zgodbah: o vaškem premožnežu, o kaplanu, ki se bojuje s satanom, o dveh neprilagojenih sinovih in gostujočem delavcu.