Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

IGRE BREZ MEJA - SKUBICEV ROMAN, POSTAVLJEN NA LAMPEDUSO

Skubicevo delo prinaša zgodbo protagonista gorenjskih korenin, ki s prijateljem najde rešitev svojih finančnih težav na Lampedusi. Tam služi z afriškimi pribežniki oziroma z njihovimi trupli, ki jih za denar pobira iz morja, zraven pa še dodatno zasluži s preprodajo njihove osebne lastnine. Vendar pripovedovalec zgodbe Kastelic ni le negativec, je tudi sočuten in pripravljen celo osebno tvegati, da bi preživeli Afričanki z otrokom omogočil dostojno življenje. Posel z življenjem in smrtjo se zdi odlična metafora današnjega družbenega trenutka.

Andrej E. Skubic se uvršča med najvidnejše slovenske pisatelje in prevajalce. Na literarno prizorišče je stopil z romanom Grenki med (1999) in zanj prejel nagrado za najboljši prvenec leta in kresnika. Dve nagradi je dobil tudi za roman Koliko si moja? (2011) - nagrado Prešernovega sklada in drugega kresnika, vmes pa je prejel še Župančičevo nagrado in Sovretovo nagrado. Letos je prejel tretjega kresnika - za roman Samo pridi domov (2014). Njegova dela so prevedena v več jezikov.

NEWTONOVO PISMO - VEČPLASTNI BANVILLEOV ROMAN

V ospredju Newtonovega pisma je neimenovani protagonist, ki najame majhno hišo v samoti, da bi končal svoje znanstveno delo o Newtonu. Svoje sosede znanstvenik sprva opazuje od daleč, počasi pa se z njimi vse bolj zbližuje, dokler ga povsem ne posrkajo v zapleteno ljubezensko razmerje. Vedno večja vpletenost ga odvrne tudi od načrtovanega dela. Pripoved ne skriva, da je tudi dialog z Goethejevimi Izbirnimi sorodnostmi, saj so iz njih vzeta vsa tri imena osrednjih protagonistov. Zgodba, ki je zaradi forme pisma ujeta v časovno zanko, je tako odprta interpretacijam v različne smeri, njeno večplastnost pa podpira pisateljev briljantni slog. Delo je poslovenil Jure Potokar.

Večkrat nagrajeni irski Irski pisatelj John Banville (1945) je znan kot stilistični mojster, ki ga nekateri štejejo med naslednike Prousta in Nabokova. Za roman Morje, ki je preveden tudi v slovenščino, je leta 2005 prejel Bookerjevo nagrado. Pričujoči roman iz leta 1982 je skupaj z romanoma Dr. Kopernik (1976) in Kepler (1981) povezal v prvo od treh svojih trilogij. Pod psevdonimom Benjamin Black piše kriminalke, med bolj znanimi so romani o patologu Quirku.

ANDREJ GOSAR (1887-1970) - MONOGRAFIJA O PRAVNIKU IN POLITIKU

Znanstveno monografijo je zasnoval zgodovinar Jure Gašparič po simpoziju, ki je junija 2014 potekal v Logatcu in na SAZU in ga je oblikovalo več kot 40 predavateljev. Knjiga je razdeljena na pet tematskih sklopov. Po uvodnih besedah Gosarjevega sina Petra sledi biografski del knjige. Ta vključuje devet referatov o Gosarjevi življenjski in poklicni poti, zlasti o političnih in profesorskih aspektih od 30. let 20. stoletja. Naslednji sklop je posvečen Gosarjevemu znanstveno-publicističnemu delu. Sedem avtorjev razgrne njegov duhovni svet, njegova socialna, ekonomska in filozofska razmišljanja. Da Gosar še zmeraj vzbuja pozornost, priča sklop sedmih prispevkov o recepciji, veljavi in pomenu njegovega dela. Prvemu delu knjige sledi sklop Zapisi. Ti prinašajo novosti in podatke o Gosarju. Delu je dodana tudi Gosarjeva bibliografija.

Andrej Gosar je leta 1916 na pravni fakulteti na Dunaju doktoriral iz prava. Med drugim je bil poslanec SLS, minister za socialno politiko in član jugoslovanske delegacije v generalni skupščini Društva narodov v Ženevi. Bil je eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega nauka na Slovenskem. V SLS je veljal za enega izmed voditeljev krščanskosocialističnega delavstva. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je bil zaradi sredinske krščanskodemokratične usmerjenosti politično osamljen. Svaril je pred avtoritarnim korporativizmom, se zavzemal za samoupravno stanovsko solidaristično krščansko družbo in za avtonomijo Dravske banovine. Leta 1941 se ni hotel pridružiti OF, ker je zavračal komunizem v njenem vodstvu. Leta 1941 se je razšel tudi z SLS. Leta 1944 je bil interniran v Dachau. Po vojni je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani.

KORISTNOST NEKORISTNEGA - ESEJ Z REFERENCAMI NA VELIKA IMENA FILOZOFIJE IN LITERATURE

V svojem eseju Nuccio Ordine opozarja na koristnost nekoristnega in na nekoristnost koristnega. S pomočjo razmišljanj velikih filozofov, od Platona do Heideggerja, in velikih piscev, od Ovidija do Fosterja Wallacea, bralcu dokazuje, kako nam obsedenost s posedovanjem in kult koristnosti siromašita duha in s tem ne le ogrožata šole in univerze, umetnosti in ustvarjalnosti, marveč uničujeta tudi nekatere temeljne vrednote, kot so dignitas hominis, ljubezen in resnica. Delu je dodan esej Abrahama Flexnerja, ki opominja, da nas tudi znanosti učijo, kako koristna je lahko nekoristnost. Delo je prevedla Irena Trenc-Frelih.