Noč grozljivk v Kinodvoru: Ko ura odbije šest zjutraj, gredo zombiji spat

Občinstvo je pred kinom postavalo že dosti pred začetkom, saj noč grozljivk ni le strogo filmski ampak tudi družaben dogodek. Za nekatere se zdi, da so se nanj pripravljali zelo resno in dlje časa. Med obiskovalci je bilo veliko bledikavih zombijev, replik različnih vampirjev in poosebljene gotike. Toda vsi ti liki, ki naj bi jih v prvi vrsti vendarle določala mrakobnost, so bili izrazito dobro razpoloženi. Še več - bolj ko je noč lezla proti jutru, bolj je pri nekaterih rasla vznemirjenost.

Polna dvorana je bila navdušena že nad otvoritveno projekcijo klasike Muzej voščenih lutk (Andre De Toth) iz leta 1953, ki smo ga prvič v Sloveniji videli v 3D verziji. Ker ima film tudi nekaj komičnih trenutkov, so tisti, ki jih je rado ves čas na smrt strah, živce hranili za nadaljevanje večera. Sledil je prav tako razprodani Babadook (Jennifer Kent), po mnenju mnogih eden najboljših primerkov žanra zadnjih let.

Med posameznimi projekcijami se pogovori največkrat vrtijo prav okoli grozljivk. Padajo različna priporočila, zmenki za izmenjave, skupni ogledi na domu in merjenje stopnje strahu, ki ga posamezni izdelki vzbudijo pri gledalcu. V debatah ženski spol vsekakor preglasi moške predstavnike. Nekdo se je dekletu celo pritožil, "da je tole zadnjikrat, da jo je poslušal", v kino namreč ne hodi, da bi ga bilo strah, in to sredi noči.

Med občinstvom je bilo približno sto tistih, ki so kupili paket vstopnic in so zdržali do pol šestih zjutraj. To so pravi navdušenci, zelo očitno vajeni podobnih podvigov. Če običajen gledalec ob svitu komaj še zavesten odklepa kolo in gre končno spat, so častilci grozljivk zgodaj zjutraj v prav izjemni formi.

Fant, ki je spremljal vseh pet filmov, se je ob koncu celo pritožil - "joj, dani se". Njegova prijateljica je ob tem obžalovala dejstvo, da jo spet čaka povsem običajen dan, brez zombijevskega izgleda, ker da taka res ne bila primerna za obisk pokopališč: "Ni dostojno, saj tega se zavedam, ampak vseeno ..."

Privrženci žanra grozljivk ne znajo enoznačno pojasniti, kje se skriva njihov čar. Nekateri med njimi adrenalinsko uživajo, da jih je ves čas strah, drugi se navdušujejo nad raznolikostjo vzbujanja groze, ki se lahko manifestira na povsem psihološki ravni, ali pa najbolj prizemljeni, ko v igro stopijo razne žage. Vsi pa med pripovedovanjem o najljubših filmih zamenjajo lego glasu, govorijo rahlo skrivnostno, zarotniško.

Zadnji film Divjina (Adam MacDonald) z začetkom ob štirih zjutraj se dogaja v gozdu in ob koncu projekcije si vesel, da te obdaja mesto. A to velja le za nekatere, trije gledalci še niso imeli dovolj in so šli domov na "after".