Urednica Likovnih besed Mojca Zlokarnik za STA: Revija je še vedno v veliki meri rezultat entuziazma

Jubilej so obeležili z razstavo Likovne besede 30 let!, ki so jo v začetku tedna odprli v Galeriji DLUL na Bregu. Na njej je predstavljen izbor del nekaterih umetnikov, ki so bili predstavljeni v reviji, in projektov, ki so nastali posebej za revijo.

Za začetek kratek prelet zgodovinskih dejstev...

Glavni pobudnik za nastanek revije Likovne besede je bil slikar Borko Tepina, bil pa je tudi njen prvi glavni urednik. Prva številka nosi datum 1. maj 1985. Na uredniškem mestu smo se v 25-letnem izhajanju revije poleg Tepine zvrstili akademski slikarji Milan Golob, Robert Lozar, jaz sama in Andrej Brumen Čop in ponovno jaz.

Ime revije pa je izrekel pokojni Milan Butina, utemeljitelj likovne teorije v Sloveniji. Meni se zdi še vedno izjemno posrečeno, saj napeljuje na likovni jezik kot samostojno izrazno sredstvo, hkrati pa tudi na pisanje oziroma govorjenje o likovnem.

Lahko izpostavite nekaj prelomnic v zgodovini revije, ki je lani zabeležila tudi izid 100. številke?

Revija je bila sprva bilten Društva slovenskih likovnih umetnikov, vendar je v letih svojega obstoja to vlogo prerasla. Leta 2001 je dobila podnaslov Revija za likovno umetnost. Zdaj je osrednja strokovna revija za področje likovne in vizualne umetnosti. Pridobila je na živosti, aktualnosti in kakovosti. Ob tem moram poudariti, da je prav vsaka izdana številka revije še vedno presenetljivo aktualno branje.

Zagotovo so pomembni Prispevki za slovenski likovnoteoretski terminološki slovar, ki so stalna rubrika od leta 1997 dalje in ki jih pripravlja Jožef Muhovič. Med letoma 2005 in 2010, po tem, ko je revija postala bogatejša za Teoretsko prilogo, smo izdajali zares zajetne študijske zvezke. S prehodom na Javno agencijo za knjigo (JAK) pa so se naša sredstva žal prepolovila in s tem tudi obseg revije. So pa Likovne besede še vedno zasnovane tematsko in vsebujejo Teoretsko prilogo.

Lani ste predstavili prvo številko mednarodne spletne revije Artwords, ki jo Likovne besede pripravljajo v sodelovanju s sorodnimi revijami iz Talina, Bukarešte in Zagreba. Kako je prišlo do sodelovanja?

Zamisel je plod kreativnega pogovora uredniške ekipe. Morda je bila zamisel moja, ne spominjam se natančno. S Petjo Grafenauer sva k sodelovanju povabili še Miho Colnerja ter Sašo Nabergoj in našli smo nabor revij, ki so se zdele zanimive in programsko primerljive z našo. Vzpostavili smo stike in sodelovanje je steklo.

Cilj je, da bi skupna platforma spodbudila izmenjavo člankov med publikacijami, širjenje izvornega pisanja naših piscev v druga jezikovna področja in seveda posledično seznanjanje z našo umetniško produkcijo in kroženje le-te. V slovenskem umetnostnem sistemu namreč pogrešamo sistematično predstavljanje naše umetnosti v tujini. Mednarodna revija je eden od nujnih podpornih sistemov za prepoznavanje slovenske umetnosti v širšem kulturnem prostoru. Seveda se vse zatakne pri denarju, ker so prevodi v angleški jezik dragi, vendar si prizadevamo za sistematične podporo tega projekta, ker dolgoročno obeta dobre rezultate.

Poleg tega ste lani začeli novo knjižno zbirko Monografija v založništvu Likovnih besed, kot prvo pa ste v zbirki predstavili monografsko publikacijo Saše Bezjak Dela. Risbe, kipi, vezenine. Kako je prišlo do vzpostavitve omenjene zbirke?

Zbirka monografskih publikacij je bila naša ambicija že pred leti. Takrat smo v uredniškem entuziazmu zasnovali teoretsko zbirko in zbirko monografij izbranih umetnikov. Žal projekt ni dobil denarne podpore in nekoliko smo obupali. Lani pa se je pokazala priložnost za sodelovanje s Sašo Bezjak in Nadjo Zgonik, ki je bila urednica njene knjige. S Petjo Grafenauer sva v želji, da bi z zbirko nadaljevali tudi v prihodnje, pristopili k projektu. Prevzeli smo vlogo založnika in pomagali pri uresničitvi knjige s svojim znanjem in izkušnjami. Izdana knjiga je za nas začetek nove zbirke in seveda pogovorov s financerjem, ki nam je bil pripravljen prisluhniti, zato smo izvedli javni poziv.

Naslednja bo v zbirki Monografija izšla knjiga Saše Nabergoj: Celostna umetnina Metelkova. V kakšnem časovnem razmiku načrtujete izhajanje publikacij v omenjeni zbirki?

Na podlagi izvedenega javnega poziva smo kot naslednjo v zbirki izbrali knjigo Nabergojeve. Želimo si, da bi izdali knjigo ali največ dve letno, ker gre za kompleksno delo. Seveda je veliko odvisno od možnosti financiranja v naslednjem obdobju. Sama si želim, da bi uspeli peljati trdno zbirko in ne tako, kot je žal pogosto v Sloveniji, da izideta le dve, morda tri knjige, potem pa zbirka zamre, ker je trg tako majhen. To je gotovo velik izziv.

Že leta 2009 pa so Likovne besede začele tudi zbirko alternativnih vodičev Ljubljana osebno...

V tej zbirki je doslej izšlo osem dvojezičnih knjig žepnega formata. Vsako leto uresničimo dve, kadar je seveda predlagani projekt sprejet v financiranje. Povabimo enega domačega in enega tujega avtorja oziroma skupino. Te knjige nastajajo v tesnem dialogu z izbranimi avtorji, v intenzivnem kreativnem dialogu in so svojevrstni presežki. Pravzaprav so nekakšni "evergreeni". Potrudimo se tudi z izvirnimi predstavitvenimi dogodki.

V teh časih je zagotovo aktualen vodič mehiško-ameriškega umetniškega kolektiva Justseeds: ZATOČIŠČE - migracijski in začasni vodič po mestu. Zelo zabaven je Ljubljanski imenik Lucije Stepančič, Estela Žutič in Gilles Duvivier nas podučita o užitnih rastlinah v mestu, Marko Pogačnik pa nas vodi po krajih čudenja. Miran Erič, eden od pionirjev slovenske podvodne arheologije, nam v Ljubljanici osebno predstavi svoje najdbe in bogastvo te reke, mednarodno priznani umetnik kurdskega rodu Walid Siti nas spomni na Ljubljano v 70. letih minulega stoletja, ko je tukaj študiral grafiko, Daniel Jewesbury pa problematizira ljubljanski urbanizem.

Likovne besede trenutno izhajajo v nakladi 450 izvodov. Kako se je naklada spreminjala tekom let?

Naklada prve izdane številke je bila 1000 izvodov in verjetno so jo dobili vsi člani društva. Zdaj je drugače. Naročnikov je približno 300, saj je marsikdo zaradi finančne krize odpovedal naročnino na revijo, čeprav menim, da ni visoka. Še posebej obžalujem, kadar tako varčujejo knjižnice. V trenutni situaciji se je izkazalo, da je 400 izvodov premalo, saj v vsaki številki revije sodeluje veliko avtorjev, 450 pa ravno prav. Revijo pošiljamo tudi nekaterim tujim naročnikom in našim sodelavcem po svetu.

Do leta 2010 so Likovne besede izhajale v obliki dveh dvojnih številk letno, od strukturnih sprememb državnega financiranja bodo s podporo JAK do leta 2016 izhajale v obsegu dveh enojnih številk letno. Kako pa se vam obeta po tem letu?

S prihodnjim letom se začenja novo razpisno obdobje in ničesar ne morem napovedati, saj moramo najprej kandidirati na razpisu. Seveda si želim čim boljših pogojev za delo. Revija je še vedno v veliki meri rezultat entuziazma in predanega prostovoljnega dela, seveda pa bi si glede na lastno zgodovino in pomen v stroki zaslužila mnogo več. V zadnjih letih pogrešamo tudi sponzorska sredstva in sredstva donatorjev, da bi lahko naše avtorje honorirali tako, kot se za intelektualno delo spodobi, našim bralcem pa nudili še boljšo kakovost. Poleg tega bi morala biti revija za likovno umetnost v celoti tiskana barvno, česar si zdaj ne moremo privoščiti.