Yair Elazar Glotman ob razstavi na Sonici: Ob zelo tihem igranju slišiš glasbilo

Glotman je študiral klasično glasbo, a ga je ta po svoje omejevala, začutil je potrebo po odkritju lastnega izraza. "Biti klasično izobražen glasbenik je na nek način podobno kot biti igralec. Imaš partituro in moraš se izražati v skladu z idejo nekoga drugega. V teh starih, seveda ne slabih, idejah sem težko našel svoj glas," je pojasnil za STA.

Letos je v švedskem studiu za elektroakustično glasbo EMS v Stockholmu posnel album Etudes, s katerim poslušalca po zapisu sokuratorja festivala Sonica Luke Zagoričnika vodi "v temačen, prodoren nizkofrekvenčen zvočni spekter svojega glasbila".

Klasični glasbeniki vadijo ure in ure, da osvojijo nadzor nad svojim instrumentom, Glotman pa se je odločil, da prakso obrne v smer, da sam pri procesu izgublja nadzor. S tem je poudaril vlogo glasbila ter mu dopustil, da ga preseneča.

Zanimivo se mu zdi delovati zunaj klasičnega dinamičnega razpona: "Med klasično vadbo ne razmišljaš, kaj bi lahko bilo tišje od najtišjega. Mene pa so zanimali mikrozvoki, igrati ekstremno tiho. Pri takšnem igranju izgubiš nadzor nad instrumentom. Energija se širi v vse smeri, hkrati lahko prisluhneš materialnosti kontrabasa. Dejansko lahko slišiš zvok žime na loku, drget kovinske strune ter žvenket lesenega vratu. To pa lahko dosežeš zgolj s pomočjo elektronike. Igraš resda zelo tiho, a nivo, v katerem snemaš, je zelo visok."

Eksperimentalna glasba je za marsikoga nekaj popolnoma abstraktnega. Kljub vsemu se Glotman pri ustvarjanju trudi, da vanj vključi vsaj en element, na katerega se lahko nasloni tudi nekdo, ki tega žanra ni vajen: "Pomembno se mi zdi, da ne izgubim stika z ljudmi, ki niso v teh vodah."

Glotman se strinja, da je klasična izobrazba dobrodošla pri ustvarjanju eksperimentalnih zadev, v smislu 'spoznaj pravila, preden jih kršiš,' a dodaja, da je lahko tudi prevelika količina znanja obremenjujoča, saj se lahko ujameš v določen način razmišljanja: "Če nekdo, ki ne pozna zgodovine eksperimentalne glasbe, medtem ko jo ustvarja, prekrši pravilo, se s tem preprosto ne obremenjuje." Mladega glasbenika pri delovanju ženejo zelo intimni vzgibi. Želi si predvsem ustvariti situacijo v prostoru, ki bo za obiskovalca doživetje.

V Ljubljani se bo Glotman, ki kot glasbenik deluje tudi z imenom Ketev, prvič predstavil s performativno instalacijo. Sicer se od nekdaj ukvarja z likovno umetnostjo in glasbo, med katerima pa, kot je povedal, stika ne najdeš vselej: "Zanimajo me performativne instalacije, pri katerih pride do integracije glasbe v umetnost, tudi v smislu tega, da je mogoče s klasičnimi glasbili nastopati zunaj koncertnih dvoran."

Razstava Teritorialna glasba. Meje razpona in mikro-materialnosti v MoTA Pointu vključuje postavitev, v kateri je v središču kontrabas, ki ga obdaja osem, na različne frekvence naravnanih zvočnikov, ter serija okoli desetih printov, ki vplivajo na Glotmanovo igranje. Na njih so mikroskopski posnetki strukture lesa, na katerih je vidno gibanje in spominjajo na notni zapis z grafiko.

Postavitev ni linearno zasnovana: "Gre za spiralno instalacijo. Obiskovalec bo v njej užival, ne glede na to, kje v prostoru bo stal. Lahko se bo prosto gibal po prostoru, lahko ga bo tudi zapustil. To ni pomembno, saj postavitev kliče tudi k raziskovanju samega prostora."

Glotman bo v sklopu razstave tudi dvakrat v živo nastopil - nocoj na odprtju ter v nedeljo, 15. novembra, ob 18. uri. Njegova nastopa bodo v MoTA zvočno posneli in jih nato predvajali tekom razstave, ki bo na ogled do zaključka festivala Sonica. Ta do konca novembra prinaša še vrsto dogodkov s področja tranzitornih umetnosti.