Režiser Lukas Valenta Rinner: Sodobna družba se zapira sama vase

Kot namiguje že sam naslov - poigrava se z latinskim izrekom Si vis pacem, para bellum - če želiš mir, se pripravljaj na vojno.

Rinner je film pripravljal pet let, ob koncu majevskega koledarja leta 2012, ko se je poglobil strah pred koncem sveta, pa so z ekipo v okolici Buenos Airesa obiskali vrsto podobnih tečajev, ki so se 30-letniku zdeli vredni bolj poglobljene obravnave.

"Film je začel nastajati zelo dokumentaristično, obiskali smo vrsto preživetvenih taborov. Tam smo videli veliko ljudi, ki so na ta način bežali od dnevnih rutin v pisarnah. Skoraj kot bi želeli, da bi se svet končal, da bi lahko popolnoma spremenili svoja življenja," pravi.

Meni, da je film nekakšen prikaz želje določenega dela srednjega razreda, da bi se vse skupaj končalo zgolj zato, da bi se lahko posvetili nečemu drugemu. Tako film zelo jasno govori o trenutni politični situaciji v Argentini, o argentinski družbi".

"Obstaja strah, skoraj nerazumljiv strah pred drugim - morda pred vdorom v dom, pred revnimi... V srednjem razredu in medijih obstaja nenehen strah - nekoga so tam ubili, tam so nekoga ugrabili. Ljudje živijo v strahu, za katerega niti ne vem, če je resničen, vendar ga mediji neprestano širijo."

Posledica tega je vedno bolj jasno zapiranje in postavljanje meja: "V Argentini obstaja trend preseljevanja v zaprte soseske s strogim varovanjem; vse je v soseski, tudi vrtci in šole. Pravzaprav ustvarjajo paralelno družbo, ki je zaprta pred drugimi. Mislim, da film govori predvsem o tej težavi."

Rinner ob tem poudarja, da lahko film seveda prav tako govori tudi o avstrijskem ali evropskem srednjem razredu: "Vedno bolj drži, da lahko tudi liberalni srednji razred zelo hitro postane radikalen."

"Kar se trenutno dogaja v Evropi, je, mislim, rezultat tega. Vedno bolj se zapiramo in proti drugemu nastopamo nasilno; seveda velja tudi obratno. To je težava in to se vsekakor dogaja," je še povedal.

"Prikazati se hotel samo njihova dejanja, da se gledalec ne more preveč približati njihovi psihi. Ko se gledalec približa osebi, se od nje lažje distancira. Hotel sem, da gledalec spremlja napredek od človeka, kot sva jaz ali ti, do tega, da nenadoma postane morilec. Morda se lahko na ta način celo identificira in nato razmisli o tem razvoju."

Vseeno pa režiser udeležencev tečaja ne vrže v isti koš, eden se zaradi dejanj zažge: "V prizoru, ko se zažge, sem želel prikazati razblinjenje mladostnega upanja - ni še takšen hinavec, da bi lahko zdržal nasilje, ki ga obkroža. Raje se poslovi, kot da bi živel v tem novem tipu družbe."

V ozadju filma v državi poteka kataklizma, ki jo režiser skozi celoten film le nakazuje, nikoli pa zares ne pride v ospredje. Kot pravi Rinner, je v življenju videl ogromno filmov katastrofe, Parabellum se zagotovo poigrava tudi s tem žanrom.

"Iz posameznih filmov nisem jemal scen, vendar smo s tem odraščali. Z ekipo smo se morda želeli poigrati z dolgočasno platjo konca sveta, ki je ne vidiš v filmih. Lahko bi rekli, da se naš prizor začne, ko se v drugih filmih zaključi. Zanimala me je tudi odtujenost, osamljenost - si v naravi, hkrati pa se ne dogaja nič zanimivega - ješ hrano iz konzerve in obstajaš."

V zaključku Rinner vpelje že "skoraj herzogovski" konec: "Protagonist je na osamljenem čolnu, obkrožen z naravo. Ker med filmom gledalec ne ve, kaj se resnično dogaja v ozadju, smo ga na koncu nekoliko odprli. Osebam v filmu smo na nek način uresničili željo - da se vse razbije na delce; je kot njim namenjena zaključna simfonija."

Argentina je v ospredju prvenca Lukasa Valente Rinnerja tudi zato, ker je tam obiskoval filmsko šolo: "Nekako sem se vrasel v filmsko sceno - veliko profesorjev z univerze deluje v filmski industriji. Zato smo imeli nekaj povezav, oblikovali smo tudi svoj kolektiv in začeli snemati filme. S podporo univerze, ki nam je posodila opremo, nam je uspelo posneti 'kolektivne' filme".

Na njegovo ustvarjanje poleg Argentine zagotovo vpliva njegova domovina - z direktorjem fotografije Romanom Kasserollerjem sta odrasla z avstrijskim filmom in filmarji, kot sta Ulirch Seidl in Michael Haneke, pomembno vlogo pa je odigral tudi argetinski režiser Lisandro Alonso.