Samira Kentrić: Najbolj verjamem v potrebo po empatiji

Veliko prvencev je avtobiografij ali pa se avtorji na biografije vsaj zelo močno naslanjajo. Včasih je to lahko prednost, hkrati pa gre pogosto za neposreden obračun s samim seboj. Balkanalije (založba Beletrina), ki bi jih lahko opisali kot zgodbe v slikah ali celo grafično poezijo, nosijo podnaslov Odraščanje v času tranzicije. Kentrićeva riše in piše o starših iz delavskega razreda, ki so se iz BiH preselili v Slovenijo, o svojem odraščanju, razpadu države, približa tudi od vojne travmatizirano družbo. Kako na avtobiografski okvir gleda avtorica?

"Mislim, da z avtobiografsko obliko pogosto začenjamo ustvarjalci, ki po svoji poklicanosti nismo literati. Ta oblika nam daje neko potrebno gotovost, da naša zgodba stoji in da bo delovala prepričljivo, saj se zanjo ve, da se je res zgodila. Kljub temu je potrebno tudi lastno zgodbo zaokrožiti v celoto, ki bralca nekam povede, in v tem pogledu je od pisca potrebna enaka distanca do lastne zgodbe, kot bi jo imel do drugih. Tudi sebe je potrebno znati motriti od zunaj, potreben je strog pogled v lastno preteklost, priznanje svojih strahov in zablod. Ni enostavno, iskrenost ni nikoli na popustu," je za STA povedala Kentrićeva.

Dejstvo je, da so bili, in so še vedno, četudi trend pada, na t.i. Zahodu po balkanski vojni avtorji s pričevanjsko noto iz tistega časa izjemno popularni. Pri založnikih in posledično bralcih se je manifestiral cenen sentiment, morda celo fascinacija nad podivjanim Balkanom. Nenazadnje, v nekem trenutku je bilo Sarajevo hollywoodski hit.

"Tudi sama sem imela ta občutek, Balkan je imel svojih 15 minut slave, žal so ceno zanje plačali tisti, ki od te slave nikoli niso imeli ničesar. A tudi ta pozornost je v svetu že davno popustila, ves čas se pričakuje neka nova velika zgodba, ki bo uprizorila novo tragedijo. Vprašanje tega trenutka je, kdo nam bo najbolj prepričljivo približal usodo beguncev, po možnosti v kombinaciji s kakšnim terorističnim napadom. Tu se danes kaže kulturna lakota evropskega kontinenta," je povedala avtorica.

Balkanalije slonijo na retrospektivi. Kako je z nostalgijo? "Meni je nostalgija všeč. Prebuja mi neko sladko bolečino doživetega ali celo nedoživetega, ki me hrani z optimizmom do prihodnjega. A v knjigi vendarle ne gre za to. Razumem jo kot nekakšen poklon prostoru in času, ki mi je omogočil premislek o tem, kaj je pomembno. Pomembno je vedeti, da je hierarhična ureditev družbe nepotrebna in škodljiva za kvaliteten razvoj vsakega izmed nas."

Samira Kentrić se je poslovila od službe, ki je ves čas spodbujala tekmovalnost in nenehno dokazovanje pred drugimi. Prisega na horizontalno družbo, v kateri ne živiš dobro zato, ker si poteptal drugega. Pa je mogoče s takšno držo danes normalno preživeti?

"Tu lahko govorim le o svoji izkušnji in ta je ves čas na 'preizkušnji'. Takole je: če bi hotela spodobno preživeti, bi morala početi kaj drugega. Risanje in ustvarjanje mi tega zaenkrat ne omogočata. A če bi počela kaj drugega, bi bila nesrečna, izgubila bi kompas. Mislim, da se komolčenje začne tam, ko sami podvomimo v našo izrazno moč in potrditev poiščemo v tlačenju drugega. Da je kapitalistična družba nesrečna, se kaže tudi, če ne predvsem v tem, da to tekmovalnost, razlikovanje spodbuja. Mene zanimajo podobnosti."

Podobnosti in razlike so pogosto tematizirane tudi v Balkanalijah. Bralec dobi občutek, da je imela avtorica tekste in podobe že zelo dolgo v mislih, besedilo mestoma deluje manifestativno, spet drugič kot skoraj lirični utrinek. Pogosto je tu še dodaten žep za humor. Kakšen je bil proces nastajanja knjige?

"Težko opišem, res. V moji glavi ni nič linearnega. Z ustvarjanjem je nekako tako, več delaš, več je idej, več podob, ki morajo na plan. To je dobro. Kaj na koncu nastane, je, vsaj meni, še kar nepredvidljivo. A verjamem v podobe. Verjamem v iskrenost misli. Še najbolj verjamem v potrebo po empatiji. Če me žene velika želja po izpovedi, mora biti to prepoznano. Ne gre drugače. To me je naučila umetnost tistih, ki jih je družba označila za motene v duševnem razvoju. Mene ni nikoli nič močneje nagovorilo kot ravno njihova dela. To, kar imenujemo kultivacija posameznika, je prepogosto izenačeno z njegovo profanizacijo," je povedala sogovornica.

Kentrićeva pravi, da sta bila razloga, da ustvari Balkanalije, dva. Prepričana je, da mora biti vsak sposoben povedati svojo zgodbo, kot drugo pa je delo vizualnega ustvarjalca pri nas prepogosto spregledano. Knjiga je zato nastala tudi iz nekakšne ihte.

V primeru Balkanalij risba ni nikoli ilustracija teksta in obratno. Tudi pri njenem drugem delu ni nič plakativnega, nič na prvo žogo, vizualni del je podaljšek napisanega. Se ji zdi, da bi lahko ilustrirala dnevne novice, ko je potreben takojšnji odziv?

"Težko, zelo težko, občudujem ljudi, ki to počnejo. Tudi sama sem navajena zelo kratkih časovnih rokov, a čisto vsak dan kvalitetno pokomentirati neko novo reč - jaz nisem ta. Pravzaprav, ni prav, da bi kaj takega pričakovali sploh od kogarkoli. Hitro pride do izčrpanosti in posledično brezvoljnosti. Predvsem pa naša kritična misel ne zmore vedno takoj logičnega zaključka, ki pa je potreben, še preden se lotimo komentiranja. Če pa dogodek samo ilustriramo, torej naštejemo dejstva, nismo naredili bogvekaj."

Kako kot družbena komentatorka motri trenutne kaotične razmere? Na eni strani begunci, za katere Angela Merkel pravi, da rabijo skupno rešitev, ker da se "čas izteka", skupne politike še ni. Ljudje so že povsem zmedeni. Obenem je bila ona tista, ki je brezkompromisno disciplinirala "neevropske Grke".

"Gospa Merkel ni vsemogočna, je le en človek. Ljudje prihajajo, prav je tako. Vse je ves čas povezano. Na postaji pariškega metroja je svoj čas pisalo na zidu: Mi smo zato tu, ker ste bili vi tam. Bolje se ne da povedati. Vsi smo ves čas soodgovorni za dogajanja vsepovsod, zato je iluzorno, da ne bi vsak od nas tudi čutil posledice za ta naša sodejanja. Zakaj ne bi pristopili z optimizmom in radovednostjo, ponudili roko? Če je komunikacija, potem ni strahu."

Trenutno med vodilnimi državami v svetu teče zelo živahna komunikacija glede Sirije...

"Večna retorika istega, prijatelj kolumnist to imenuje politika 'mirovnega procesa'. Besedičenje pomirja javnost, ki ima občutek, da se nekaj vendarle dogaja, v resnici se lahko dogaja ravno nasprotno. To že desetletja opazujemo v Palestini."

Kentrićeva je bila te dni gostja na berlinskem literarnem festivalu Stadt Land Buch v gledališču TAK. Tam so do konca tedna razstavljene tudi ilustracije iz Balkanalij. Na predstavitvi je občinstvu med drugim pripovedovala o nujnosti selitev, o nekdanji Jugoslaviji, v kateri so imeli ljudje upanje v vedno boljši jutri, predvsem pa sta imeli enakost in solidarnost vsebino in nista bili le votli paroli.