Igralec iz filma Savlov sin Geza Röhrig: Želeli smo sprožiti intenzivnejšo fizično reakcijo od joka

Film Savlov sin, celovečerni prvenec madžarskega režiserja Laszla Nemesa, dogajanje v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau prikazuje zelo naturalistično. Hkrati se je režiser odločil, da vas kot Savla postavi v prvi plan, grozote pa postavi v zamegljeno ozadje...

Tako smo se odločili ustvarjalci, ker nismo želeli, da bi bil film preveč grozljiv. Prav tako nismo želeli biti preveč ekshibicionistični, gledalca postaviti v vlogo vojaerja ali ga preobremeniti s podobami. Če bi učinek šoka povečali, bi gledalce odvrnili od filma. Zato smo ubrali strategijo, da je manj več. Dogajanje v taborišču smo prikazali zamegljeno in prepustili gledalcu, da pri gledanju filma vključi svojo domišljijo. Vsak zase ve, kateri so njegovi strahovi. Želeli smo, da se gledalec sooči s svojimi lastnimi demoni in v filmu vidi tisto, kar želi videti. Ta film ne more obstajati brez gledalca. On je kreativni partner pri razumevanju celote.

Ljudje se neradi soočajo s svojo temno platjo...

Da. A je v vseh nas, ne glede na to, kateri narodnosti ali rasi pripadamo. Nihče ni imun na rasizem ali fašizem. To je v naši naravi. Vsak dan moraš zavestno razmisliti, kaj je zate pomembno in zakaj. Po moje smo ljudje Kentavri, pol ljudje pol konji, med nami ni angelov.

Podobe iz Savlovega sina so mnogim znane iz dokumentarcev o holokavstu, niso pa jih vajeni gledati v igranih filmih. Posnetih je bilo več filmov o holokavstu, v katerih občudujemo pogum določenih junakov, resnično dogajanje pa ostaja v ozadju.

Pred začetkom snemanja smo razmišljali o dveh možnostih, kako se lotiti zgodbe. Prva je bila, da bi jo pocukrali na način, kot to počnejo v hollywoodskih produkcijah. To bi pomenilo, da bi v ozadje potisnili dogajanje v taborišču in izpostavili čustveno zgodbo, kar bi privedlo do tega, da bi se gledalci na koncu razjokali. Toda mi nismo želeli, da bi gledalci jokali. Z izjemo starejših, ki jih je holokavst prizadel, ob gledanju filma dejansko nihče ne joče. Jok ljudem pomaga, da se počutijo bolje, da se znebijo slabih občutkov. Po joku doživijo olajšanje in temu smo se želeli izogniti. Želeli smo ostro nastopiti, zavrtati v gledalca, mu zaustaviti dih. Želeli smo povzročiti intenzivnejšo fizično reakcijo od joka.

Savel, pripadnik enote sonderkommandov, skupine judovskih zapornikov, ki živijo ločeno od preostalih sojetnikov in so prisiljeni sodelovati pri množičnih usmrtitvah, je skozi ves film v prvem planu. Je imel režiser ravno vas v mislih za to vlogo?

To je bila zelo težka vloga, saj sem moral skozi ves film ohranjati brezizraznost. To ni vloga, o kateri bi sanjal vsak igralec, ki ti ponuja možnost, da na široko razpreš svoja pisana pavja peresa. To je enobarvna vloga, ki zahteva od tebe, da ostajaš enak skozi ves film. Izziv te vloge pa je, da se moraš kljub vsemu truditi ne postati dolgočasen. To dosežeš z intenzivnim vživetjem vanjo.

V filmu skorajda ni dialogov. Celoten scenarij je napisan na treh straneh in tudi Savel zelo malo govori. Dobra stran vsega je bila v tem, da so zaradi fokusa na moj obraz na njem vidne vse manjše grimase, ki bi se v širokem kadru izgubile.

Režiser pravzaprav sprva ni zasedel mene za glavno, temveč za neko drugo vlogo v filmu. Nato se je začelo nekaj dogajati za mojim hrbtom. Zadolženi za kasting so me skrivoma preizkušali v scenah, namenjenih Savlu, brez da bi sam vedel za to. Na koncu je tudi producent presodil, da bi bilo preveč tvegano vlogo Savla dodeliti amaterskemu igralcu. Boril se je zame in na koncu mu je uspelo.

Mnogi so se v filmu prvič soočili z vlogo sonderkommandov. Ta perspektiva je gledalcem ponudila drugačen pogled na dogajanje v koncentracijskih taboriščih. Ti ljudje so bili ravno tako žrtve nacistične ideje. Morda še celo večje, ker so bili prisiljeni v razčlovečenje, da bi kljub vsemu videnemu zdržali...

Nedavno sem se vrnil iz Los Angelesa, kjer sem spoznal še zadnjega živega pripadnika sonderkommandov, starega 93 let. Pred začetkom snemanja sem prebral njegovo knjigo in sem veliko razmišljal o tem, kako so lahko delovali v tej enoti, v kakšnem duševnem stanju so bili. Izvedel sem, da so mnogi napravili samomor ali ga vsaj poskusili napraviti. Želeli so umreti nedolžni in ne biti del holokavsta. Ti ljudje so zame svetniki. Nekateri pa so se odločili, da bodo šli čez vse to. Da bodo preživeli in pričali o dogajanju. Bili so zgolj ljudje, ki so si zastavili cilj preživeti. Želeli so, da se vse konča in gredo lahko domov k svojim ljubljenim. Soditi o njihovi vlogi, ni na nas, ki živimo v 21. stoletju, imamo v žepih pametne telefone in se na sploh počutimo izjemno pametne.

Nacisti so v svojem sofisticiranem slogu sonderkommandom prepustili umazano delo. Metoda za množične usmrtitve, ki so jo uporabljali, je zelo sodobna. Sonderkommandi so bili na nek način računalniški software. Sedaj po svetu napadajo brezpilotna letala, ki jih upravljajo na milijone kilometrov oddaljeni, v naslonjače udobno nameščeni bombaši, ki svoje cilje izbirajo z miško. Prav tako so nacisti, v svojih bleščečih uniformah, strup sipali skozi reže v tleh in nato niso bili priča temu, kako so ljudje kričali in jokali v boju za življenje.

Kako ste se pripravili na vlogo?

Sonderkommandi so videli na tisoče ljudi, najprej žive, pol ure za tem pa so zrli v njihova trupla. Biti 24 ur na dan priča temu toku življenja in smrti, je nepredstavljivo. Edini način, kako lahko vse to preživiš, je, da popolnoma izključiš vsa čustva. Da postaneš nekdo, ki ne vidi, kaj se dogaja. Izvajaš svoje naloge in se osredotočiš na to, da dihaš, da imaš za jesti in da vsaj za nekaj ur zatisneš oči. Da ne razmišljaš o preteklosti, pozabiš na prihodnost in živiš golo sedanjost. O tej enoti sem veliko prebral, moral sem shujšati, se prestaviti v oktober leta 1944 in postati ta "manijak". Po tem, ko sem bil priča smrti dečka, pa sem moral postati Savel.

Savel v dečku, ki je preživel celico smrti, vidi svetnika. Dečka klub vsemu umorijo, za Savla pa začne predstavljati svetlobo v vsem zlem...

Tako je. Ta deček ni Savlov sin, a bi lahko bil. Ko je priča njegovi smrti, doživi razsvetljenje, saj je bila ta smrt tako drugačna od vseh smrti, ki jim je bil priča. Prej je bil Savel živi mrtvec, nato pa dečkova smrt vanj vlije življenje. Zato se mu Savel želi oddolžiti in ga dostojno pokopati. To postane njegova prioriteta. Kljub temu, da mu pokop ne uspe, je Savel na koncu edini srečen človek v filmu, saj dečkovo truplo reši pred ognjenimi zublji. Glavno sporočilo tega je, da se moramo vselej truditi za uresničitev svojih ciljev, ne glede na to, da ne vemo, kakšen bo končni rezultat.

Ko ste poprej omenili značilnosti sonderkommandov, se nisem mogla izogniti primerjavi z značilnostmi sodobnega človeka - individualista, usmerjenega v uresničevanje lastnih ciljev, ne glede na vse, kar se dogaja v družbi. To je nevarna poza. Zgleda, da nas čisto nič ne izuči...

Strinjam se. Niso nas izučili holokavst, gulagi, pokoli v Ruandi, Bosni in še kje. Ne dojamemo, da ne obstajajo zmagovalci ali poraženci. To je žalostno. Prav tako se je težko prebijati skozi vsakdan, čeprav je človeštvo tehnološko in znanstveno tako napredno. Na voljo imamo vse možnosti, da si ustvarimo boljšo prihodnost, po drugi strani pa še nikdar v zgodovini nismo bili tako negotovi. V luči aktualnih razmer je prihodnost, še posebej za Evropo, popolnoma negotova. Sedimo na ruševinah velike civilizacije, nemogoče pa se je ob vsem tem znebiti občutka, da nas v prihodnosti čaka le še kaos.