Lojze Lebič za STA: Potrošna glasba zapolnjuje tišino, umetniška terja zavestno odločitev

Delo ste ustvarili iz želje po ogledalu oblasti.

Brez dvoma se ga ne bi lotil, če ne bi imel namena pokazati zrcala tistemu času, čeprav se morda sliši domišljavo. Nisem skladatelj, ki bi segal po političnih temah, ta skladba pa je bila družbeno odprta, skoraj kot nek pamflet. Kakšen čas je bil, vemo: tik pred zrušitvijo berlinskega zidu se je ves vzhodni svet z nami vred počasi podiral in to se je čutilo. Tisti ljudje, ki so bili že do takrat blizu oblasti, so to slutili in so se tudi pripravljali na to, kar se bo zgodilo. In zato je bilo toliko človeških nečednosti v zraku.

In danes? Kako se Fauvel '86 vklaplja v današnji čas?

Te nečednosti so ostale. Morda tudi zato, ker se pri nas še nismo znali posloviti od prejšnjih let. Še vedno kdaj slišimo besedo o trajanju državljanske vojne. Nesporazumi med nami gotovo so, ampak to s Fauvelom '86 nima ničesar opraviti, ker ni politično delo. Jaz bi ga označil kot etično usmerjeno delo, ki želi opozoriti, kakšni smo ljudje, vsi, ne samo posamezniki, čeprav sem takrat imel v mislih prav njih.

Skladba se brez dvoma vklaplja v naš čas, najbrž bi lahko rekli, da v vse čase. Bojim se, da se to ne bo spremenilo. Človeštvo je poskušalo že marsikaj in ni uspelo najti ravnotežja med družbeno, socialno občutljivostjo in našo slabo naravo. Liberalni kapitalizem sicer ni zločinski, čeprav nedavne razmere v Parizu niso daleč od tega. Človek pa je ostal, tako kot konča moje delo, iz temne in svetle polovice. In temne polovice je danes ravno toliko, kot je je bilo takrat, ko sem skladbo pisal.

Stališča, da bi morala biti glasba najpomembnejši predmet v šoli, niste spremenili.

Tega ne bom nikoli spremenil. Glasba je gotovo najpomembnejša stvar, ki nas obdaja. Naj si bo umetnostna ali potrošna, ne morete se ji izogniti, tu je vse odvisno od okolja. Če se ozrete v zgodovino ali kamorkoli po svetu, tudi tam, kjer še ne znajo brati, obstaja glasba. Sveto pismo sicer pravi, na začetku je bila beseda, toda beseda je iz samih zvokov, šele z zvokom dobi pomen. Na začetku je torej zvok.

Znanstveni izsledki kažejo, da glasba pripomore k (samo)disciplini, kognitivnemu mišljenju, socialnim spretnostim, itd. Zakaj teh spoznanj šolska politika ob tem, da se rezultati slabšajo, ne upošteva? Zakaj se ure pouka glasbe skrajšujejo?

Mislim, da je krivda v tem, da za neke pomembne položaje v družbi ne zahtevamo, da so ljudje glasbeno izobraženi, posledica je potem neko mlačno razmerje do te umetnosti. Ne zavedamo pa se, koliko nesreč je povezanih z glasbo. Vse tragične stvari, ki se dogajajo okrog mladih, kot so droge, nasilje, so vedno povezane z nekim negativnim glasbenim vzorcem. Nekaj zelo pomembnega je torej v glasbi, jo je pa najtežje opredeliti, zato tudi ljudje, ki so za to poklicani, o vsem tem ne razmišljajo.

Zapisali ste, da mora Slovenija "ostati glasbeno široko odprta nacionalna država v osrčju Evrope, ne sme pa dopustiti, da bi postala odlagališče glasbenozvočnih odpadkov". Toda zdi se, da se je zgodilo natanko to.

To je prisotno že nekaj časa. Tu zadenemo na današnjo dvojnost: eni so za globalizacijo, jaz pa sem za nacionalno kulturo evropskih držav. Globalizacija vodi k izenačevanju, in ko govorimo o vnašanju tujega k nam, je posledica globalizacije predvsem nižja raven glasbe. Poleg tega je vsa ta glasba mehanična, zadaj stojijo težki komercialni interesi. Tega ne smemo pozabiti.

Ampak v zgodovini so vedno obstajale glasbe za nižje in višje sloje.

Res je, te delitve so vedno obstajale. Vendar to, kar obstaja danes, ne kaže nič dobrega, vodi navzdol, celotno človeško razpoloženje je nevarno ogroženo. Bojim se, da sili v nek planetarni imperij, kjer naj bi bilo vse enako. Vemo pa, da so vsi imperiji propadli. Slovenci smo tu še posebej krivični: po padcu Berlinskega zidu smo se glasbeno povsem zaprli proti Vzhodu. Danes ne vemo, kaj se dogaja z glasbo na Hrvaškem ali v Srbiji, Romuniji, Bolgariji, Rusiji. Vemo pa več ali manj vse, kar se popkulturnega dogaja v ZDA, od koder pride potem k nam in se dobro prodaja.

Verjetno ima kapital to zvočno nehigieno, kot jo imenujete, rad, najbrž pripomore k večjemu trošenju...

Gotovo. Ker je nezahtevna in ne potrebuje pozornega poslušanja. Je samo ozadje nečemu, nekaj, kar zapolni prostor. Tišine se pa bojimo. Tudi to je eden od znakov tega časa, da se je izogibamo. Nekako se slabo počutimo, če je vse tiho, ker se pojavi kup vprašanj, osebnih, družbenih, vse mogočih. In potem zbežimo v hrup, kjer ni potrebno razmišljati.

Pa se je temu mogoče zoperstaviti?

Bojim se, da je to stvar posameznika, njegove odločitve. Čeprav obstaja neskončno glasb, sta v glavnem dve vrsti - potrošna, ki nas spremlja, ki ni za poslušanje, ki je zato, da preslišimo, da zapolni tišino, ki se je bojimo, in umetniška, za katero se odločim. Saj je ne poslušam ves čas, ampak se odločim: danes grem na koncert in se posvetim. Poglejte na kakšnem koncertu, kako so ljudje zamaknjeni, kot v nekem svojem čudežnem svetu so. To je tisto, kar potrebuje človek.

Čeprav ste skladatelj resne glasbe, bi me zanimalo vaše mnenje o glasbenih kvotah v medijih. Se vam zdi primerno, da samim sebi predpisujemo delež lastne glasbe ali bi se morali pogovarjati o deležu dovoljene tuje glasbe?

Vsakemu, ki se s tem sooči, bi svetoval, da preveri, kako je drugje. Pa nisem naklonjen temu, da iščemo vzorce drugje, ampak tako bi videli, da so tam glede svoje glasbe zelo zahtevni in natančni, ne popuščajo. Sam menim, da mora biti zvočni svet pretežno slovenski, če imamo slovenski radio. Poleg tega bi morali ves čas imeti v mislih svojo glasbeno preteklost. Ne govorim o živih skladateljih, pri teh je treba paziti, ker bo čas šele povedal, ali je njihova glasba vredna ali ne, govorim o tistih, o katerih se je čas že izrekel. Na vsak način pa je treba najprej ščititi lastno ustvarjalnost.

Kako pa ocenjujete odnos javnosti in politike do kulture nasploh? Kažejo se potrebe po višjem deležu sredstev, sicer pa se ustvarja vtis, da je kultura izrinjena na rob družbe, če jo, nekoliko posplošeno, primerjamo s preteklostjo, ko so se osrednje ideje rojevale znotraj nje in njenih intelektualcev.

Če kulturo, v kateri je umetnost le en del, označujemo kot razmerje med ljudmi, potem mora biti to razmerje temu primerno, drugače smo sredi barbarstva. Tega, kar je nekulturno, si ne želimo, to pa pomeni, da mora politika nenehno misliti na kulturo, če želi imeti urejeno državo. Vsaka stvar, ki se zgodi, je stvar kulture ali nekulture. Slomšek je rekel: Bodi zelo dober s sosedi, a ne podri plotov. In polno takšnih pametnih reči iz preteklosti je, ki so vredne premisleka.

Če hočemo ostati nacionalna država, posebej ker smo maloštevilni in geografsko razmeroma majhni, moramo biti zelo pozorni do vsega, kar je slovensko. V literaturi to spoštujemo: od Brižinskih spomenikov, Trubarja, Dalmatina, Cankarja do novejših avtorjev. V glasbi tega ne poznamo, čeprav je bila vzporedna. Tudi danes je največ Slovencev povezanih prek glasbe. Zborov je vedno več, želja po glasbi je velika. In to bi sam zelo podpiral. Kdor sedi v pevskem zboru, ponavadi ni slab človek.

Kako vidite prihodnost naše družbe zdaj, ko v Evropo množično prihajajo druge kulture?

Čudim se, da se ta problematika ni začela reševati že prej. Takoj po vojni se spomnim, kako so begunci hodili z juga Balkana k zahodnim zaveznikom. Potem so jih izdali Angleži, jih vrnili in strašne reči so se zgodile. A mimo tega, da se ti ljudje smilijo, mora razumen človek razmišljati tudi drugače. Kaj bo? Zdaj so tu vključeni že trije kontinenti: Afrika, Azija, Evropa. Amerika je vključena posredno, a to pomeni, da je zapleten ves svet.

Evropa je zgled kulture. Velikanov, kot so Dante, Goethe, Prešeren, Gallus, Beethoven, Mozart, v Aziji ne boste našli, celotna atmosfera, zgodovinsko razpoloženje jim tega, izgleda, ni omogočalo. Če bo Evropa postala drugačna po svoji naturi, se bomo morali temu odpovedati. Vse, kar se začne primerjati, pa se po mojem mnenju primerja navzdol, in bojim se, da se to v evropski kulturi že kaže.

Zato sem še vedno na strani nacionalnih držav. Že jezik je čudež, če pa primerjamo italijansko glasbo z italijanskim jezikom, francosko s francoskim jezikom ali nemško disciplino z nemško glasbo, boste videli, koliko bogastva se skriva v sem tem. Če to podremo, bomo samo ljudje, ki bomo iskali možnosti, kako čim bolje preživeti. In to gre liberalnemu kapitalizmu zelo na roko. Tudi vse drugo je naravnano v to smer, v neko čudno izenačenje.

Obstajajo stvari, ki vladajo človeštvu, ki so zunaj časa in prostora, a tega današnji svet, kot se zdi, noče sprejeti, sklicuje se na človekove pravice, najsi gre za spolnost, evtanazijo in podobno. To so zakoni narave, ki jih zelo spoštujem. In če se začnejo podirati, je to znak neke dekadence. Zgodovina nas uči tako.