Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

MOJ BOJ - PRVI DEL KNAUSGAARDOVEGA BOJA MED IDEOLOGIJAMI IN VSAKDANOM

Pisatelj je v prvih treh delih, ki so izšla leta 2009, do najbanalnejših podrobnosti in popolnoma brez zadržkov rezimiral svoje dotedanje življenje, od otroških let, očetove smrti do očetovske izkušnje, ločitve, ponovne poroke in drugih dogodkov. Leta 2010 sta sledili dve deli in leta 2011 še zaključni, najobsežnejši šesti del. Svoje življenje je Knausgaard prelil v skupno 3600 strani. Projekt je zanimanje javnosti zbudilo že zaradi zloglasnega naslova, ki namiguje na istoimensko delo Adolfa Hitlerja, bralce po vsem svetu pa je prepričal tudi z vsebino. "Boleče odkrito, provokativno, a tudi inteligentno, strastno in življenja polno pisanje," so zapisali pri založbi.

Knausgaard je po poročanju The New York Timesa nekoč razkril, da je pred začetkom pisanja Mojega boja začutil nekakšno noro, skorajda blazno energijo. A nikoli ni pomisli na posledice tako odkritega in razgaljenega pisanja. Priznal je, da se je po izidu druge knjige, ko je ostale še ustvarjal, zanj odprl pekel. Na nek način je pisatelj za ceno slave podpisal faustovsko pogodbo. Mati ga je rotila, naj preneha s pisanjem, naj pomisli na svoje otroke. On pa ji je namesto tega prepovedal, da prebere tretji del. In ga ni. Delo so založniki na neki točki začeli prodajati kot projekt, saj ni ustrezal ne romanu ne spominom. V Nemčiji so zaradi spornega naslova prva dva dela izdali z naslovoma Sterben in Lieben. Knausgaard je pojasnil, da je z naslovom Moj boj želel poudariti, da v delu med drugim prihaja do spopada med ideologijami in vsakdanjim življenjem. Pisatelj je projekt označil za literarni samomor, z njim naj bi izčrpal vse svoje ideje. Tako je šesti del sklenil z besedami: "Z užitkom razglašam, da nisem več pisatelj." Glede na uspeh projekta, marsikdo upa, da si bo premislil. Prvo knjigo je za slovenske bralce prevedel Darko Čuden.

POGUM - DRUGI DEL TRILOGIJE ROZMANOVE O NEKEMIČNIH ZASVOJENOSTIH IN TRAVMI

Knjiga Pogum s podnaslovom Sanja Rozman in Mija: Kako preboleti travmo je drugi del trilogije o nekemičnih zasvojenostih. Po prvem delu Umirjenost (2013) in Modrosti, ki je še v nastajanju, v tem delu Rozmanova spregovori o preseganju pogubnih posledic travme. Zasvojenosti, kemične ali nekemične, le prekrivajo globljo bolečino. Ko od njih uspešno abstiniramo, se odstre zgodba o travmi, ki je bila vir stalnega ponavljanja simptomov. Travmatizirana oseba je ujeta v svoj temni svet in doživlja svoje življenje kot niz ponavljanj travmatičnih dogodkov. Njeno življenje počasi, nevidno drsi v vedno hujšo tesnobo, depresivnost, preobčutljivost in strah pred ljudmi ter hkrati neskončno nepotešeno hlepenje po varni navezanosti. Spomini na travmo ostanejo zapisani v njenih telesnih občutkih in čustvenih stanjih. Da bi ozdravela, mora razumeti, kaj se ji je zgodilo, a to še ni dovolj. Podoživeti mora vsa boleča čustva in spomine, da bi jih končno lahko odložila.

V knjigi se izmenjujeta dve pripovedni liniji - razlaga psihoterapevtke in čustveno podoživljanje spominov na spolno zlorabo v družini njene klientke Mije, ki se na koncu sestavita v eno. Mijina zgodba je zapisana z namenom dati glas mnogoštevilnim žrtvam zlorab. V Sloveniji naj bi bila po uradnih podatkih spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. To se dogaja, tako kot v Mijinem primeru, tudi v navidezno povsem urejenih in uspešnih slovenskih družinah.

Sanja Rozman (1956) je zdravnica, psihoterapevtka in avtorica knjig Sanje o rdečem oblaku, Peklenska gugalnica in drugih del s področja nekemičnih odvisnosti. V svojem delu, ki ga opravlja v zavodu Sprememba v srcu, združuje terapevtske pristope raznih terapevtskih tehnik v celovit sistem zdravljenja. S svojim delom in teorijo o zasvojenosti z odnosi se je uveljavila tudi v mednarodnem prostoru.

MEDENA KOŽA - ZADNJI DEL JUNGOVE STRIPOVSKE TRILOGIJE

Jung v tretji knjigi opiše svoje potovanje v rodno Južno Korejo že kot odrasel, poročen moški pri 44 letih. V prvi knjigi v ospredje postavi zgodbo o svojem otroštvu, potem ko ga je kot korejskega dečka posvojila belgijska družina, v drugi predstavi svoje odraščanje v Belgiji, v zadnjem delu pa predstavi svoje soočenje s koreninami. V upanju, da bo izvedel kaj več o času pred posvojitvijo, ki je doletela na tisoče korejskih otrok, ter o svojih bioloških starših, obišče Holtov center za storitve po posvojitvi ter nastopi v korejski oddaji, kjer se pridruži sovrstnikom, ki iščejo svoje starše.

Jung-sik Jun se je rodil leta 1965 v Seulu v Južni Koreji. Leta 1971 ga je posvojila belgijska družina in dobil je novo ime Jung Henin. Po klasični gimnaziji je leta 1985 začel obiskovati stripovski atelje Saint-Luc v Bruslju, nadaljeval študij na likovni akademiji in študiral še animirani film na šoli za vizualne umetnosti La Cambre. Leta 2007 je pri založbi Quadrants izšel prvi del njegove avtobiografske trilogije Medena koža. Istoimenski animirani film je v kinodvorane prišel leta 2012, v slovenske pa leta 2014.