Gabrielle Stravelli za STA: Glasba ima izjemno povezovalno moč

Gabrielle Stravelli se je rodila v ZDA, njena starša izvirata iz Italije. Je edina glasbenica v družini, toda pri tem sta jo starša vseskozi podpirala, saj sta že kmalu ugotovila, da rada prepeva. Kar nekaj časa pa je trajalo, da si je pridobila poslušalce in zgradila kariero, ki ji omogoča preživljanje zgolj z glasbo, je pojasnila svoje začetke. V zadnjih dveh letih so jo ocenili nekateri večji mediji, kot je New York Times, kar je pripomoglo k dvigu njene priljubljenosti.

Pevka izvaja tako pesmi iz Velike ameriške pesmarice, ki vključuje ameriško glasbo prve polovice 20. stoletja, kot skladbe iz Nove ameriške pesmarice, v kateri so vključene skladbe po 50. letih. Poleg jazzovskih standardov avtorjev, kot sta Duke Ellington in Johnny Mercer, se na njenem repertoarju znajdejo tudi popularne skladbe v jazzovskih aranžmajih, med njimi skupin Pink Floyd in Creedence Clearwater Revival ter Boba Marleyja.

Prepričana je, da je tudi druga polovica 20. stoletja zapustila glasbo, ki je povedna tako po kompozicijski kot besedilni plati in ki še danes nagovarja občinstvo; med njimi je izpostavila Joni Mitchell, Steviea Wonderja, Dolly Parton in Boba Dylana. "So različnih žanrov, a ko jih prirediš v jazzovski slog z ansamblom ali zgolj za glas in klavir, pripovedujejo zgodbe, univerzalna čustva, s katerimi se ljudje lahko poistovetijo."

Na isti koncert poleg starejših skladb vključuje tudi sodobnejše, ker se po njenem mnenju odlično "zlijejo". Poleg tega sodobne skladbe starejše ohranjajo sveže in pomembne. "Mislim, da se z novejšo glasbo omogoča, da umetniška oblika napreduje. Če ne bi ničesar počeli z glasbo, ki je bila napisana po letu 50, potem bi ta postala muzejska glasba. Nekateri raje podrobno raziskujejo glasbo 20. let, po mojem mnenju pa je treba iti dalje, se razvijati," zagovarja Stravellijeva, ki po trenutnem navdihu, za katerega nikoli ne ve, kdaj bo prišel, ustvarja tudi lastne skladbe.

Na svojih nastopih se pevka, ki se je izobraževala tudi v igralstvu, poslužuje elementov kabareta, ki v primerjavi z jazzom daje večji poudarek besedilu pesmi: "To je tisti del, ki ga rada vnašam v jazz." Prepričana je, da mora pevec biti ne samo glasbenik, ki ima kot še en instrument v skupini dialog z ostalimi nastopajočimi, temveč mora tudi vzpostaviti stik z občinstvom, mu predati zgodbo, ki jo mora pred tem sam začutiti. "Lažje je peti z zaprtimi očmi, to je zelo varno, nekaj povsem drugega pa je, če si odprt pred občinstvom. To pa, se mi zdi, pride z zrelostjo in vajo. In to rada počnem," je pojasnila Stravellijeva.

Slovenijo, kjer je skupaj s spremljevalnimi glasbeniki izvedla koncerte v Sežani, Novi Gorici in Murski Soboti, je obiskala po zaslugi ameriškega zunanjega ministrstva in programa, katerega cilj je približati ameriško glasbo lokalnemu prebivalstvu. Bila je že v Belorusiji, Črni gori, Italiji in Moldaviji, naslednji postanek po Sloveniji je Malta.

Po njenih besedah gre za kulturno diplomacijo, ki želi "deliti ameriško glasbo" ter se obenem naučiti glasbe, ki je značilna za vsako posamično državo. Zato se ob tovrstnih obiskih srečuje z lokalnimi glasbeniki pa tudi lokalnim prebivalstvom, ki z Američani niso v nenehnem stiku.

Na vprašanje, kakšen je njen vtis o poznavanju ameriške glasbe po svetu, odgovarja, da nekatere skladbe in skladatelje poznajo povsod, npr. Georgea Gershwina ali Somewhere over the Rainbow. To je nekoliko odvisno tudi od tega, kam greš, pravi sogovornica. Povsod pa, kot opaža, obstajajo veliki oboževalci jazza, tudi v Sloveniji, kjer se je srečala z mladimi glasbeniki, ki študirajo jazz.

Bila je navdušena nad tem, koliko znanja imajo o tej zvrsti in kako zelo so talentirani. "Slovenija ima neverjeten glasbenoizobraževalni sistem in dobili smo vtis, da prihaja generacija glasbenikov, ki veliko obeta," je izpostavila.

Na splošno pa na vseh potovanjih opaža, da si ljudje med sabo niso tako zelo različni v najbolj elementarnih stvareh: želijo si zavetišča oziroma strehe nad glavo, radi jedo, imajo ljubljenčke, navdušujejo se nad glasbo: "Tako veliko skupnega imamo in glasba je tista lepa stvar, ki nagovori veliko število ljudi. Tu nismo samo, da pokažemo, kaj počnejo Američani, temveč da se povežemo z ljudmi, tako osebno kot glasbeno."

In koliko se je pred prihodom pozanimala o slovenski glasbi in njenih (po)ustvarjalcih? Kot je povedala, se je s slovensko jazzovsko sceno lahko seznanila zahvaljujoč YouTubeu. Poleg skladbe Brez besed na glasbo Mojmirja Sepeta in besedilo Elze Budau, ki so jo za izvedbo v Sloveniji tudi naštudirali v izvirnem jeziku, so si ogledali nekaj pesmi iz zlate dobe slovenske popevke.