Nizozemski medijski umetnik Rosto za STA: Ciljno občinstvo sem jaz sam

Rosto je tudi rezidenčni avtor in član mednarodne žirije festivala Animateka, ki te dni poteka v Ljubljani. V sklopu festivala se predstavlja z razstavo v Moderni galeriji in razstavo v Kinodvorovi galeriji.

Projekt Mind My Gap, ki povezuje različne medije - glasbo, grafični roman, kratki film..., je v jedru vašega ustvarjanja. Kako se je vse skupaj začelo?

Začelo se je sredi 90. let minulega stoletja, ko sem napisal nekaj pesmi za svojo glasbeno skupino - takrat sem bil član rock'n'roll zasedbe the Wreckers -, vse pa so se ukvarjale s pokrajinami in križišči. Te pesmi sem pisal brez jasne narativne zgodbe, vse je bilo zelo intuitivno. Ko pa sem jih nekaj let pozneje poslušal, sem odkril, da so v njih zgodbe, celo liki. Dale so mi navdih za grafični roman v nadaljevanjih, ki je nosil naslov Mind My Gap.

Imel sem srečo, da je bilo to za začetku internetne dobe, saj mi je internet omogočil popolno neodvisnost. Danes je to nekaj običajnega, a pred 20 leti ni bilo. Nemudoma sem izkoristil vse prednosti interneta in začel objavljati epizode na spletu. In takrat se je vrnila glasba.

Na internetu sem imel svoje občinstvo, kar mi je vlilo samozaupanje. Nato so iz univerzuma Mind My Gap izšli kratki filmi, ki so mi odprli spet nove, drugačne poglede nanj. Preprosto sem ga odkrival, vse je bilo intuitivno, prihajalo je iz moje temnejše, demonične plati. Zame je bilo vse skupaj prav tako pustolovščina kot za moje občinstvo.

Potem pa je tu še spin off, povezan s skupino The Wreckers. Uporabil sem duha originalnih članov zasedbe in like naredil nesmrtne. The Wreckers so postali Thee Wreckers. Tako so nastali že trije glasbeni film, zdaj delam četrtega.

Poleg tega se ukvarjam s celovečercem. Stvari se ves čas razvijajo, to pa je tudi eden od razlogov, da ima razstava v Moderni galeriji naslov So Far so Evil, saj gre za stari v nastajanju, ki so na nek način večje od mene.

Zdi se, da imajo pri vašem delu pomembno vlogo nove tehnologije...

Tehnologije so na drugem mestu, na prvem so sanje, vizija. Sem pa srečen, da sem otrok tega časa, v katerem je vse postalo dostopno. Če imaš sanje, jih lahko danes tudi uresničiš.

Druga stvar pa je, da sem se še vedno željan učiti. Večina ljudi v mojih letih je svoje kvalitete ali talente odkrila pred desetletjem ali dvema in zdaj ves čas ponavlja iste stvari. Mene to dolgočasi. Rad odkrivam nove stvari in tehnologije mi jih ponujajo. Vedno znova me navdušujejo z možnostmi, kako jih lahko uporabim ali zlorabim, pri tem pa nikoli nisem prepričan, kako bodo stvari uspele. Če bi vedel, ne bi bilo več razburljivo.

Ko govorimo o viziji: kaj je prej - zvok ali slika?

To je precej zapleteno. Če bi me denimo vprašali, kako pišem pesmi: ni pravila. Včasih je sprožilec beseda, včasih nekaj taktov, včasih nekaj, kar zaslišim v polsnu, pesem, ki jo potem začnem zasledovati. Podobno je pri ustvarjanju filmov, grafičnega romana...

Gre za magijo, za katero ne vem, od kod prihaja. Ima pa vsekakor pomembno vlogo glasba, saj je tako intuitivna, čustvena. Nekateri ne razumejo mojega dela, ker ni verbalno. V njem ne pojasnjujem ničesar, skozenj skuša moja duša komunicirati z gledalčevo. Glasba je idealen medij za to, prav tako film, ker se je vanj tako lahko potopiti. Če film traja deset minut, ste deset minut v mojem svetu, stvari lahko začutite, je skoraj kot seansa.

V svojih delih želim iti na raven glasbe. Gledalca skušam denimo spraviti v jok, ne da bi razumel, zakaj je pravzaprav žalosten, ali pa ga pripraviti do smeha, ne da bi razumsko doumel, zakaj je vesel.

V enem od vaših intervjujev sem prebrala o sanjah, ki ste jih imeli kot štirileten fantič...

Včasih jih povem... Bile so strašljive, a na nek način tudi navdihujoče. V njih sem na osemmilimetrskem projektorju gledal projekcijo črno-belega animiranega filma. Videl sem parado Disneyjevih likov. Nenadoma se je pojavil ogromen buldog in jih začel obglavljati, oni pa so brezglavi še kar tekli naokoli.

Tak projektor je imel moj oče in mi je na njem vrtel Disneyjeve animirane filme, a brez zvoka. Je pa pri njih ravno zvok tisti, ki vnese komično dimenzijo, ki prinese olajšanje. Ko jih nekdo dobi s kladivom po glavi, je glasba tista, ki pove, da ni grozno, da ni nevarno, da je smešno. Sam pa sem, ker ni bilo zvoka, gledal le mučenje teh animiranih junakov, ki je kar trajalo in trajalo.

Obglavljanje se v mojem opusu pogosto pojavlja. Moj prvi kratki film iz univerzuma Mind My Gap nosi naslov Beheaded, pa tudi Langemani, ki imajo pomembno vlogo v mojih filmih, tudi v Pošastih iz Nixa, vedno izgubijo glave.

Omenili ste Pošast iz Nixa, ki je vaš edini animirani film za otroke. Kaj je botrovalo njegovemu nastanku?

Po eni strani mi je bilo všeč, ko sem ljudi lahko šokiral z izjavo, da ustvarjam animirani film za otroke. Vendar to ni vsa resnica. Resnica je, da sem svoje ciljno občinstvo jaz sam. Ustvarjam filme, ki bi jih sam rad videl, pri tem pa me nikoli ne skrbi zares, kakšne bodo reakcije nanje. Vedno se trudim dati vse od sebe, seveda pa upam, da bodo filmu blizu še komu.

Pošast iz Nixa pa je edini animirani film, ki ga nisem ustvaril zase, ampak za svojega sina Maxa. Tedaj je bil star šest let in je bil moj največji oboževalec. Vedel je vse o univerzumu Mind My Gap in je hotel vedeti tudi vse o Langemanih. Z njim sem mu na svoj način povedal pravljico. Max, svetlolas in modrook fantič, je navdihnil tudi osrednji lik, ki je pravzaprav kombinacija Maxa in Kurta Cobaina.

V grafičnem romanu Mind My Gap ste se precej poigravali s časom, saj se zgodba dogaja deloma v preteklosti, deloma v sedanjosti...

To je preprosta različica, potem pa na neki točki postane še bolj zapleteno. Čas in prostor uporabljamo, zato ker sta prikladna. Iznašli smo ju, da se ne dogaja vse ob istem času in na istem mestu. Če pa se zazremo vase, vidimo, da je časovna dimenzija veliko bolj zapletena. V sanjah denimo intuitivno razumemo, da ni nujno, da se stvari dogajajo v sosledju. Včasih se dogajajo sočasno, ali pa prej ali potem, in v Mind My Gap sem se poigral s tem.

Na začetku sta bili samo preteklost in sedanjost, nato pa sta se začeli prepletati in medsebojno vplivati druga na drugo. Na neki točki je začelo postajati vedno bolj nejasno, kaj se je zgodilo prej in kaj pozneje. Pa tudi pomembno ni bilo več, kaj je bilo prej in kaj pozneje, pomembno je bilo samo, da se dogaja.

Prej ste omenili, da ustvarjate celovečerec...

Že od prvega filma iz univerzuma Mind My Gap so me spraševali, ali razmišljam o celovečercu. Ves čas je bil nekako v zraku, občinstvo je začutilo, da mora obstajati več od kratkih filmov. Ti so delovali kot špranja, skozi katero kukaš in vidiš le majhen delček. Bili so res le drobci.

Sam sem pravzaprav ves čas imel v mislih celovečerec, a je bilo treba počakati na pravi čas, stvari so morale dozoreti. Ta čas je nastopil pred približno dvema letoma. Nenadoma mi je postalo jasno, kako lahko ustvarim prerez tega norega sveta s paralelnimi časovnicami, kako lahko potegnem linijo, naredim priredbo.

Priredbe svojih del pravzaprav delam ves čas, vendar ob tem ves čas odkrivam nekaj novega. In ravno v tem je lepota univerzuma Mind My Gap, da mi odpira vedno nove poglede. Pri tem je moj kompas intuicija.

V svojih filmih uporabljate 3D animacijo, ki je sicer značilne za velike, komercialne produkcije...

Moji filmi so hibridi, v njih mešam različne stvari. Pograbim vse, kar se mi zdi zanimivo ali uporabno za realizacijo svoje vizije. Pri tem pa ne favoriziram nobene od tehnologij, tu sem oportunist.