Charlotte Rampling: Šele v filmu pride do izraza zvok tišine

Da bo 69-letna igralka pred drevišnjo podelitvijo gostja v kinu na Kurfürstendammu, organizatorji niso obešali na veliki zvon, zato je bil, ko se je mimo njega sprehodila Ramplingova, presenečen tudi marsikdo v občinstvu.

Ramplingova, ki je svetovno slavo dosegla s kontroverznim filmom Nočni portir o mazohističnem odnosu med poveljnikom taborišča in taboriščnico, je povedala, da holokavst v času, ko so padli že vsi tabuji, še vedno ostaja zelo težka tema. Ko so snemali portirja, je od vojne minilo šele 30 let, vseeno pa je bila nad burnimi odzivi in nekje celo prepovedjo filma presenečena.

Charlotte Rampling, ki je in še vedno slovi po svoji hladni lepoti, je kariero začela kot fotomodel, kar je bila odskočna deska za igralstvo. Hollywood, pravi, je ni nikoli zanimal, vedno le Evropa s svojo raznolikostjo, jeziki - Ramplingova jih govori kar nekaj -, inteligenco. "Vedno sem si želela postati najboljša evropska, ne ameriška igralka," je povedala. Prav evropski film si še vedno vzame čas za zvok tišine, ki je v življenju tako zelo pomemben, a ga pri vseh besedah, ki jih nevrotično izrekamo le zato, da ne bi bili tiho, enostavno prevpijemo, meni igralka.

Tišina ima zelo pomembno vlogo tudi v njenem filmu 45 let, za katerega je s soigralcem Tomom Courtenayem na zadnjem Berlinalu prejela srebrnega medveda za igro. Kot je povedala, se je ob prejemu nagrade počutila res močno, prevevali so jo posebni občutki. Njen oče je prav na olimpijadi v Berlinu pred 80 leti prejel zlato medaljo v teku na 400 metrov. Berlin ima zato v njenem življenju pomembno mesto, a je pred večerno podelitvijo mirna, vsi se ji čudijo, kot je dodala v smehu, kako je lahko tako zelo "zen".

Ramplingova je spregovorila tudi o pristopu do zahtevnih vlog. Vanje se naseli, v sebi poišče čustva lika, ki ga igra, kar je vedno zelo naporno. Prav zaradi tega v filmih ne nastopa kot po tekočem traku. Ramplingova je drugi vrhunec svoje kariere doživela leta 2003, ko jo je ponovno odkril Fracois Ozon in jo angažiral v filmu Bazen. V svetu filma je to, sploh za igralke, redko. Toda Ramplingova se zaveda svoje cene in tudi tega, da je, kar zadeva igro, nenazadnje vse v njenih rokah. "Režiser je kot dirigent, ne more te naučiti igrati violine," je povedala.

Igralka velja za hladno, nedostopno in vzvišeno, toda po njenih besedah gre pogosto le za projekcijo drugih, ki o značaju sklepajo iz njenih vlog. Res pa je, da varuje svojo zasebnost ter ne dopusti, da bi ji zvezdniški status, ki so ji ga podelili drugi, določal njeno življenje.

V dokumentarnem filmu The Look, ki je podnaslovljen kot avtoportret, se igralka na temo razkritja, ljubezni, smrti in tabujev pogovarja s številnimi prijatelji in sodelavci, toda, kot je zanjo značilno, pripovedovanje ves čas obdaja obstret skrivnostnosti, nedorečenosti. Prav to pa je po mnenju številnih kritikov in filmskih teoretikov ena ključnih značilnosti velikih igralskih osebnosti, ki ob vsem hrupu, histeriji in trendu razgaljanja osebnosti postajajo vse bolj redka vrsta.