Miha Mazzini za STA: Virtualni svet in roman Zvezde vabijo nista takšna, kot se zdita

Znani ste bolj kot pisatelj del za odrasle, manj pa kot avtor knjig za mladino. Po razglasitvi nagrade ste povedali, da vas je tema o virtualnih odnosih spremljala dolgo. Zakaj ste se na koncu odločili za mladinski roman?

Eden od razlogov je bil zagotovo razpis za letošnjo nagrado modra ptica. Drugo je, da sem že imel napisan mladinski roman, ki sem ga nameraval popraviti. To dvoje, skupaj s temo o virtualnih svetovih, sem nekako združil, še vedno pa nisem vedel, kako in kaj. In to je najlepši del pisateljskega posla. V principu definiraš, kaj bi rad, potem pa se lotiš nečesa čisto drugega. Možgani vmes meljejo in meljejo. Charles Dickens je šel na 40-kilometrski sprehod. Recimo, da so šli moji možgani na več kot 40-kilometrski sprehod (nasmeh). Na neki točki sem prebral, da je nekdo nekoga ubil, ker so mu to naročili virtualni prijatelji na Facebooku. In nenadoma sem imel celo zgodbo. No, umora v njej ni. Gre za zgodbo o dekletu, ki se prijavi na tekmovanje pevskih talentov, nato pa jo začnejo virtualni prijatelji preko socialnih omrežji voditi v čudno smer. Na dnu vsega pa tiči skrivnost.

Za pisanje mladinskih del najbrž uporabite drugačne pisateljske prijeme kot za dela za odrasle. Kako ste pristopili k pisanju?

Ko sem razmišljal o tem, kako napisati mladinski roman, sem se sprva počutil nekoliko negotovo. Res je, da v tem nimam veliko prakse. Zvezde vabijo je pri mojih letih moj drugi mladinski roman, kljub vsemu pa imam toliko kilometrine s pisanjem, da se rad lotim kakšnega izziva.

Največ pozornosti pri pisanju sem posvetil temu, da ne bi nastala neka moralka ali didaktičen roman, v smislu "Otroci pazite, v virtualnem svetu se pa to pa to dogaja!", kar imamo sicer Slovenci kar radi. Zato sem največ razmišljal o osebah. Mladi danes tehnologijo pojmujejo ne zgolj kot del vsakdanjega sveta, temveč kot del njih samih. Ves čas brskajo po telefonih in nekaj preverjajo. To je zanje normalno. In tukaj sem moral biti pozoren.

Prav tako sem želel napisati zelo napeto zgodbo. Ameriški pisatelj Jim Thompson je nekoč zapisal, bralcu morate dati vedeti samo to, da stvari niso takšne, kot so videti. Tako se roman lepo začne, nato pa gredo stvari v svojo smer. To sovpada tudi z virtualnim svetom. Ljudje klikajo po socialnih omrežjih, imajo svoje virtualne prijatelje, hkrati pa niso prepričani, ali je vse tako, kot je videti.

V romanu nastopa dekle, ki je prepričano, da dobro poje, potem pa ji začnejo virtualni prijatelji govoriti popolnoma druge stvari in jo peljejo nekaj drugam. Ni jasno, na kateri točki se bo vse skupaj ustavilo, če se bo ustavilo, in kdo bo posegel vmes. Pri romanih imam rad, da je v njih neka skrivnost, da je dogajanje zanimivo in napeto.

Ste pisatelj in računalniški strokovnjak. Vam je znanje s področja računalništva pomagalo pri pisanju knjige?

Poglejte. Mladi so pri tehnologiji tako uspešni, ker jo jemljejo kot samoumevno. Vzamejo stvar v roke in jo začnejo uporabljati. Zato nisem želel imeti tehnoloških pridig.

Kot človeka in pisatelja me bolj zanimajo druge stvari. Za doktorat sem preštudiral veliko literature o nevrologiji. V roman sem vtkal na primer prizor, ki sem ga opazil v realnem življenju. Dve prijateljici sta sedeli druga ob drugi in si pisali po chatu. Nista se obrnili druga k drugi, da bi se pogovorili.

To je zanimivo. Če z nekom govorimo, smo proti njemu obrnjeni, naše nezavedno pa ob tem stalno spremlja neke mikro izraze na obrazu, prav tako absolutno deluje vonj. Med sogovornikoma teče blazno veliko informacij. Pri virtualni komunikaciji pa te informacije ne tečejo. Te generacije so oropane za nekaj, kar smo mi imeli. Ko si z nekom osebno v stiku, lahko rečeš, da si mu instinktivno zaupal ali ne. To, kar imenujemo instinktivno, je mogoče tudi natrenirati.

V virtualnemu svetu tega ni. Vse je odvisno od besed, ki tečejo levo in desno. To me je zanimalo. V socialna omrežja smo vključeni, da bi bili sprejeti, da bi pripadali neki skupini, da bi potrdili nas, naše sposobnosti, naše bivanje in naš ego.

V zgodbo ste vendarle vtkali pristni prijateljski odnos med protagonistko, ki se prijavi v resničnostni šov, in mlajšim dekletom, ki ji nato pomaga. Ste želeli zgodbo s tem odnosom na nek način prizemljiti?

Absolutno, saj je najbolj dragocena stvar, ki jo imamo, osebni odnos. Kaj z vsemi temi virtualnimi odnosi bo, še ne vemo. Prve raziskave se počasi pojavljajo. Morda je stanje primerljivo z zanimivo raziskavo, v kateri so opazovali otroke mater, ki uporabljajo botoks. Pokazalo se je, da so ti otroci manj empatični in njihovo nezavedno slabše prepoznava mikrogibe pri sogovornikih, ker le teh pri materah niso mogli zaznati.

Zanimivo, da je botoks prvi korak do virtualnega prijatelja (nasmeh). Virtualna komunikacija je eksperiment, ki teče in ga ne moremo zaustaviti. Ali bomo vso tehnologijo, telefone, itd. vrgli stran? Ne bomo. Poglejte. Na Japonskem živi že okrog milijona hikokomorijev, ljudi, ki so se izključili iz realnega sveta, sedijo doma in virtualno chatajo ali igrajo igrice. To so ljudje, ki nočejo vstopiti v realni svet, starši pa jim trikrat na dan v sobo dostavljajo hrano, ker ne želijo, da bi umrli. Ko bodo umrli starši, ne vem, kako bo država poskrbela za to. Menim, da se bo del populacije dejansko izločil in ostal v virtualnem svetu.

Veljate za literarnega samohodca v luči tega, da slovenska literarna scena deluje precej klanovsko. Vam je lažje ali težje?

Določene stvari so seveda težje. Ljudje smo narejeni zato, da pripadamo. Dober način pripadanja je to, kar v psihologiji imenujejo srečne družine. Primer. Midva greva zdaj v en lokal in jaz vam rečem, da ste genialno napisala svoj roman in vi meni rečete, ne, vi ste genialno napisali svoj roman. Potem pa se začneva trepljati, v slogu midva sva genija, midva sva genija! Temu se reče srečna družina. Pazite! V slovenskem akademskem svetu velja sistem točkovanja objav. In midva zdaj začneva drug drugemu nabijati točke, objavljava drug drugemu, piševa recenzije in se hvaliva.

Trenutno pišem kolumno o tem, da je v slovenskih šolah povprečna ocena 4,4. Vsi so skoraj odlični! Kar nam kvari sliko, je mednarodna primerjava, v kateri smo bolj na dnu. Zato se je treba izolirati. Podobno je tudi slovenska literarna scena v principu zelo izolirana. Da lahko ohranja srečne družine, ki se hvalijo med seboj.

Iskreno povedano, bi v to zelo rad vstopil. To bi bilo super, saj ni lepšega na svetu, kot biti del srečne družine. Zdaj sem prestar, da bi se vanjo vključeval, to je treba storiti že na faksu. Torej, v čem je bil moj problem? Zdaj vem, da je bil ta, da sem zrasel ob stari mami, ki je videla svetnike, angele, duše in hudiče. In moj boj je bil vselej boj za realnost. Tako nisem imel nobenih predispozicij za vstopanje v to srečno družino, kjer se recimo trije, ki napišejo blazno zanič romane, hvalijo med seboj. V teh situacijah sem se počutil kot pri stari mami. Čakaj malo. Kako je lahko ta angel, če vidim, da ima oskubljeno perje. In zato nisem mogel zraven, kar mi je seveda otežilo življenje. Če pa sedaj vse skupaj seštejem in potegnem črto, se trudim z vsako knjigo napredovati, nekaj premakniti in napraviti nekaj drugače.

V ZDA imate literarno agentko za tujino...

Tujina je na nek način nujno potrebna, ker je to edini način, da pobegneš slovenskim srečnim družinam. To je edini način, da nek urednik, s katerim nisi v nobenih odnosih, prebere tvojo knjigo in o njej poda mnenje. Res pa je, da je ameriško tržišče popolnoma komercialno. Tu ni hecov. Poezija, tudi poezija Nobelovcev izhaja v 500 izvodih, podobno kot v Sloveniji. V ZDA so me in me še objavljajo določene, a zelo majhne založbe. Naklada je bila doslej od 1000 do morda 2000 izvodov.

Zakaj se sistem literarnih agentov pri nas ne uveljavi?

Ker zato ni denarja! Literarni agent živi od tega, kar proda založbi. Od prodaje pobere od 15 do 20 odstotkov, odvisno od pogodbe. V Sloveniji kup avtorjev sploh ni plačanih. Kaj prinese 15 odstotkov od nič? Nič. Edini večji denar v slovenskem založništvu je nagrada modra ptica, ki sem jo prejel. Znaša 12.000 evrov bruto. Lahko jo dobiš recimo enkrat v življenju. Če bi agent enkrat v življenju prejel 15 odstotkov tega zneska, ne bi preživel.

V minulih letih ste se večkrat uvrstili med finaliste za večje slovenske literarne nagrade, a se na koncu, kakorkoli že, ni izšlo. Vaše delo se je tokrat za modro ptico potegovalo tretjič in prepričalo žirijo. Kaj bi rekli o sistemu podeljevanja nagrad v Sloveniji, je tudi to vezano na omenjene srečne družine?

Osrednja slovenska kritika je nedvomno vezana na srečne družine. Nagrade so pomemben dejavnik pri točkovanju za statuse, tako da so tudi pri tem važen faktor srečne družine. Ob podeljevanju nagrad sem sam večkrat slišal: "Gospod Mazzini, vi ste vendarle v redni službi!". To naj bi pomenilo, da sem preskrbljen in ne potrebujem denarja, prav tako pa se je vezalo na to, da ne potrebujem točk za ohranjanje statusa. To je seveda res. A vprašanje je, ali so v Sloveniji nagrade namenjene ohranjanju statusa ali kakovostnim delom?

V Pragi sem si ogledal razstavo ob 100-letnici nagrad, ki jih podeljuje njihova akademija znanosti in umetnosti. Ko sem opazoval ta nabor nagrajenih del, sem pomislil, da bi ga lahko računalniški program napravil popolnoma naključno. V njem je bilo veliko pofla ter pozabljenih in nepomembnih stvari. V bistvu bo, gledano čez sto let, jasno, da so zadetki za vse te nagrade slučajni.

Ste pa več nagrad prejeli za filmske scenarije. Imate kakšne načrte na področju filma?

Letos naj bi snemali film po mojemu romanu Izbrisana, ki je bil v bistvu najprej napisan kot scenarij. Producent je že našel koproducente, nekaj denarja smo prejeli tudi s strani Slovenskega filmskega centra. Moja dolgoletna želja je, da bi režiral celovečerni film in upam, da nam bo uspelo.