Marko Munih za STA: Kriteriji se znižujejo, programi ne sledijo tokovom

Zagovarjali ste, da se mora dirigent prepustiti vodenju glasbe v danem trenutku, iz glasbenikov z gestiko in mimiko iztisniti trenutna občutja. Kritiki so radi poudarjali vašo izjemno muzikalnost, tisti, s katerimi ste sodelovali, pa, da ste jih znali pritegniti s toplino, odkritostjo, humorjem...

Skoraj drži. Ko na vajah preigravaš skladbo, ki jo boš izvajal na koncertu, nakazuješ, kako naj tečejo glasbene linije, želiš uravnavati tempo, dinamiko. Tu ni mogoče veliko filozofirati. Prava umetnost pa je tista zadnja stopnja, ko se ne ukvarjaš več s tehničnimi podrobnosti, temveč na koncertu gneteš, kar si si zamislil. In tega ne moreš doseči niti z besedo niti s čim drugim kot z rokami. Tako kritiki kot profesorji mi priznavajo, da imam neko sugestivno moč v rokah. Moje roke znajo med izvedbo neke skladbe kar nekoliko hipnotizirati ljudi, s katerimi delam. Poleg rok uporabljam tudi mimiko. Oči so lahko zelo izrazne, tudi grimase na obrazu spodbudijo marsikaj, recimo milino, lepoto, tudi grobost ali hud akcent.

So pri velikih vokalno-instrumentalnih delih, ko je treba "obvladati" številčen izvajalski korpus, te poteze še bolj pomembne?

Zanimivo je, da se izraz ne spreminja, najsi gre za velik ali majhen ansambel. Včasih, ko gre za velik ansambel, uporabljam tudi dirigentsko palico. Ne zato, ker bi me to navduševalo, celo moti me, ampak zato, da me vsa ta masa ljudi vidi. Ker v osnovi je treba doseči, da sta zvok zbora, ki je daleč zadaj, in zvok orkestra kompatibilna, da sodelujeta in slišita drug drugega. Zato je zelo pomembno, da pri takšnem velikem korpusu vsi vidijo, kaj dirigent želi od njih.

Se vas je med deli, ki ste jih izvajali, katero prav posebej dotaknilo?

Nobena novost ni, da me je od nekdaj pritegnila vokalna glasba, saj sem pravzaprav izšel iz nje, celo nezavedno. Kot otrok sem se udeleževal vaj očeta Zdravka Muniha, ki je 38 let vodil zbor na Mostu na Soči. A takrat nisem razmišljal o glasbi kot poklicu. To me je zagrabilo kasneje, ko sem prišel v Ljubljano na višjo gimnazijo. Ko sem prvič slišal simfonični orkester, me je tako prevzelo, da sem se odločil, da bom glasbenik.

Italijanski skladatelji so mi všeč, ker se počutim malo Veneta, žene me nekaj tega občutja, posebno Benečije in Furlanije-Julijske krajine. In če govoriva o vokalno-instrumentalnem delu, ki mi je najbolj pri srcu, je to Verdijev Requiem. Zame je največja molitev, življenjska resnica. Ni cerkvena skladba, rekviem v smislu maše zadušnice, ampak apoteoza čaščenja človeka - pisatelja Alessandra Manzonija.

Ne le od malega, tudi od upokojitve dalje ste spet močno povezani z zborovstvom. S posoškimi pevci ste v zadnjih letih pripravili nekaj odmevnih projektov, začenši s proslavo ob stoletnici Gregorčičeve smrti, nazadnje ob 300-letnici tolminskega punta.

Pa v spomin na prvo svetovno vojno smo večkrat izvajali Requiem Avgusta Ipavca, tudi na Dunaju in v Strasbourgu. Zdaj mineva deset let, odkar sem se upokojil, in od takrat sem se spet močno navezal na rojstne kraje, na Goriško in Tolminsko. Poleg tega sem vodil dvoletno dirigentsko šolo za mlade zborovodje ter sijajen goriški oktet Vrtnica, predvsem pa sem veliko sodeloval v Italiji pri zborovskem festivalu Cesare Augusto Seghizzi v Gorici. Zelo sem bil počaščen, ko me je italijansko ministrstvo za kulturo imenovalo za umetniškega vodjo, kar sem še vedno.

V Ljubljani pa vlada neko čudno vzdušje. Ko greš ven iz nje, te ignorira. Ko sem se potegoval za kakšen koncert, so mi pri simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kjer sem bil več let stalni dirigent, rekli, da sem prestar, da je zdaj politika takšna, da je treba podpirati mlade. Ko so me predlagali za veliko Prešernovo nagrado, je komisija rekla, da sem premlad.

Načrtujete še kakšen podoben projekt?

Trenutno ne. Kar je imelo, je dalo, pravi stari slovenski pregovor. Pri 80 letih človeku manjka temperamenta, strasti, ambicije, tistega, kar je bilo. Nočem pa biti rutiner. Človek se mora umakniti, poslušati, analizirati tudi svoja dela. In marsikaj lahko odkrije.

Kako gledate na razvoj slovenskega zborovstva? Primorci ste v tem še posebej močni, če pomislimo na festival Primorska poje. Poleg tega imamo Stojana Kureta, ki je doslej edini dvakrat osvojil veliko nagrado Evrope, in APZ Tone Tomšič, v zgodovini katerega ste pustili svoj pečat, je eden od dveh zborov na svetu, ki se ponaša z dvema tovrstnima lovorikama.

Absolutno smo zborovsko močan narod. Ko sva z Lojzetom Lebičem orala ledino pri nas, o kakšni zborovski kulturni ni moglo biti govora. Treba je razumeti, da je bil APZ, poimenovan po narodnem heroju, takoj po vojni zadolžen, da poje partizanske, delavske in podobne pesmi. Zato smo preverili, kaj pojejo drugi narodi, in tudi po zaslugi profesorja Janeza Boleta, ki je prav tako utiral poti APZ, začeli vnašati višjo kulturo.

Pri zborovstvu sta seveda dve ravni. Na Primorskem, kjer je tudi veliko dobrih zborov, gre bolj kot za kakovost za množičnost, da vsak kraj goji zborovsko petje. Druga kategorija je vrhunsko zborovstvo. V mojem času je APZ toliko odstopal od vseh drugih, da smo bili pravi ambasadorji tedanje Jugoslavije. Kakovost je seveda rasla in danes imamo deset takšnih zborov, ki dosegajo še višjo raven od naše v tistem času, ker so pevci v ljubiteljskih zborih tudi glasbeno izobraženi. To dokazuje, da se tovrstno kulturo splača gojiti.

Že Lebič je menda prvi rekel, da je največ spoštovanja in hvaležnosti dobil med ljubitelji glasbe, ne med profesionalci. S tem se popolnoma strinjam. Profesionalci hodijo v službo in jih je težko prepričati za nekaj več. Pri ljubiteljih pa je prvenstveno pomembno, da čutijo s tabo in te cenijo. V tistem obdobju sem pri ljubiteljih vedno poskušal doseči nekaj profesionalnega, se pravi zahtevo po višji ravni, vokalni tehniki, solffeggiu, ipd. Med profesionalce pa sem včasih skušal vnesti nekaj več čustev in srca.

Kako pa ocenjujete splošen glasbeni okus, glede na to, da ste ga skoraj dve desetletji narekovali kot glavni urednik glasbenega programa nacionalnega radia?

V času svojega dela sem gledal predvsem na to, da bi nacionalni radio moral imeti neke vrednote. Kakšne vrednote podajajo zdaj, ne vem, ker radijskega programa ne spremljam. Ni pa mi razumljivo, zakaj so ukinili odgovornega in umetniškega vodjo za glasbo, ki predstavlja 80 odstotkov programa. Zdaj je to stvar posameznih uredništev, ta pa ne morejo voditi neke politike. Le tretji program še vedno drži neko raven.

Ko pa na splošno govoriva o tem, kakšna je glasbena podoba Slovenije, sem zaskrbljen. Včasih je bila Slovenska filharmonija resna glasba z veliko začetnico. Tudi simfoniki so igrali samo resno glasbo. Zdaj tudi filharmonija spremlja popularne glasbenike, radijski orkester pa vse mogoče. S tem nižajo intenziteto in poglobljenost, ki jo nudi samo resna glasba. Saj niso sami krivi, nimajo denarja, morajo se sami vzdrževati. Da znižujemo kriterije, je kriva zgrešena slovenska kulturna politika. In če se bomo udinjali množicam, ki so jim všeč samo narodnozabavna glasba, nizke popevke, Slovenija ima talent in podobno, je konec z narodom.

Tudi za tretji program se vsake toliko zasliši misel o ukinitvi...

To zamisel ocenjujem kot čisto slovensko: ne potrebujemo orkestra, ne potrebujemo tega in onega. Ta turbo kapitalizem lahko prinese kaj dobrega, recimo blagostanje, čeravno ne povsod, znižuje pa vrednote. Kaj bo ljudem bogastvo, če nimajo duhovnega življenja. Duhovno življenje pa prinese samo višja raven kulture.

Se vam zdi pomembno, da so Slovenski filharmoniki po treh tujih spet dobili domačega šefa dirigenta?

To se mi zdi zelo pomembno in sem kolegu Urošu Lajovicu tudi čestital. Vmes smo imeli šefe dirigente, ki niso nič boljši od nas, ampak ne vem, po kakšni inerciji so jih angažirali. Nekaj pa je, kar sam tudi sam občutil: ko je slovenski dirigent za pultom, se orkestraši obnašajo popolnoma drugače, kot če pride tujec. Pred njim imajo vsaj nekaj spoštovanja. Se pravi ta majhnost, zavist in nezainteresiranost.

Kaj glede na finančno realnost porečete o koncertni ponudbi in njeni programski usmerjenosti?

Abonma Slovenske filharmonije prinaša v glavnem literaturo, ki jo imajo ljudje radi. Razumljivo, saj drugače ne dobijo občinstva. Slovenska dela so še vedno privesek. Program je torej še vedno zaprašen in premalo kot pri svetovnih orkestrih, s katerimi se seveda ne moremo primerjati, sledi tokovom, predvsem domači literaturi in domačim dirigentom.

Če smo že majhni in nas tujina ne obravnava kot kulturno enakovredne, potem bi morali gojiti vsaj tisto slovenskost, ki jo imamo. To bi morali podpreti z vsemi štirimi. Imamo odlične skladatelje iz preteklosti, še več pa kažejo sodobniki, tudi skladateljice. A tudi če pridejo na koncert, jih nihče ne oceni, ker glasbenih kritik ni več. Koncert sliši kakšnih petsto ljudi in če ni ničesar zapisanega, je tako, kot da ga ne bi bilo.

Novembra nameravate izvesti poslovilni koncert v Novi Gorici...

Zahvala gre Soški dolini in direktorici Kulturnega doma Nova Gorica Pavli Jarc, ki je koncert uvrstila v abonma ter za to zaprosila radijske simfonike, zbor Slovenske filharmonije in novogoriškega pianista Danijela Breclja. Izvedel bom skladbo Sen prve mladosti za orkester, ki mi jo je posvetil Pavel Mihelčič, Rahmaninov drugi klavirski koncert ter Cherubinijev Requiem za mešani zbor in orkester kot posvetitev žrtvam prve svetovne vojne na Goriškem. Mislim, da bo to dostojen poklon ne samo moji karieri, tudi širše.