Kantavtorica Ksenija Jus za STA: Naša naloga je pregnati tisočletno temo

Ženski odbor Slovenskega centra PEN je Jusovi podelil literarno nagrado Mira za leto 2015, s čimer je izrekel priznanje "kritični in angažirani avtorici mlajše generacije". Žirija, ki je odločala o nagrajenki, v Jusovi vidi ustvarjalko, ki se brezkompromisno odziva na vse slabosti in anomalije sodobne družbe.

Za nagrado Mira vas je nominiral zavod Novi kombinat, v okviru katerega deluje pevski zbor Kombinat. Ta prepeva tudi Pesmi upora, ki ste jo napisali in ki je postala neuradna protestniška himna. Zakaj se je danes potrebno upreti?

Če zjutraj, ko se zbudimo, pogledamo nekoliko dlje od svojega ogledala in s kančkom človeške empatije, smo soočeni z golo realnostjo, ki ni lepa in ki je zelo temna. In človeška specifika je, da smo, ko je temno, vsi v temi, ko pa je svetlo, smo vsi radi v svetlobi. Trenutno je naša civilizacijska naloga, da skupaj s kurenti, ki prihajajo v teh dneh, preženemo tisočletno temo, ki jo posamezniki namenoma povzročajo človeštvu. Vedno gre za posameznike in njihove koristi. V to dejstvo se moramo ljudje zbuditi in se z neko dostojanstveno držo, pa tudi borbeno, če je potrebno, upreti in razsvetliti te temne prostore posameznih človeških primerkov.

Da so vedno krivi posamezniki, poudarjate tudi ob vašem zadnjem albumu Enciklopedija človeka in soljudi. V zapisu k albumu pa se ozrete tudi na zgodovino in izpostavite, da so cele generacije žrtvovale življenja, da so ohranile naš jezik, našo kulturo...

Vedno so potrebne žrtve. Naša življenja so na žalost prekratka, da bi lahko začutili spremembe, ki se vendarle dogajajo. Verjamem pa, da bodo prihajajoči rodovi mogoče z neko distanco lažje razumeli, zakaj se moramo prebijati skozi temo in prek pregrad, ki jih postavlja zgodovina.

Po drugi svetovni vojni so ljudje na svet gledali s kančkom več optimizma, kot gledamo nanj danes, saj so imeli a seboj res temno obdobje, ki pa so ga zopet sprožili posamezniki v interesu bogatenja in negativnih čustev, ki jih pri sebi niso znali ali hoteli razčistiti in so to breme raje naložili človeštvu.

Če je treba iskati vzroke za slabe stvari, ki se dogajajo, in to ne le znotraj naše skupnosti, ampak širše, potem moramo poiskati sledi krvavega denarja, ki vodi do teh posameznikov. Vedno je v ozadju korist, takšna ali drugačna, in zmeraj je vse to podkrepljeno s strahovi. In kaj so žičnate ograje na naših mejah drugega kot simbol strahu in vojne ter negativnih čustev in frustracij.

Žična ograja, ki jo je Slovenija postavila na mejah za obvladovanje migrantskih tokov, naj bi nas ščitila, vendar nam, kot opozarjajo mnogi, tudi marsikaj jemlje...

Predvsem nam jemlje možnost, da se učlovečimo in da živimo svoj človeški potencial, ki pa ni oženje, strah, nasilje, sovraštvo. Vendar sem prepričana, da bo prišel dan, ko bodo ti zli scenariji morali najti drug planet. Na tem planetu ni prostora zanje. Ljudje si tega ne želimo več, začeli smo se prebujati.

Zelo ste kritični tudi do kapitalizma. Ob izidu osmega albuma Čuvaji ognja ste dejali, da je kapitalizem človeka oropal dostojanstva...

Če samo pogledamo črno kroniko, če pogledamo našo skupnost, vidimo ljudi, ki živijo z minimalnimi sredstvi, vidimo različne oblike nasilja. To ni zadovoljna skupnost, ampak skupnost, ki povzroča frustracije vsem. Pomembno je, da se zavedamo svojega kolektivnega. Moramo se prebuditi in sprejeti odgovornost za svoja življenja, ne pa samo kazati s prstom. Včasih je potreben boj.

Oblike boja pa so različne. In glede na to, da smo skupnost, ki je svojo identiteto zgradila na kulturi, dajmo to uporabiti. Imamo velikane in velikanke preteklosti in sedanjosti in verjamem, da bodo prišli tudi še za nami. Dajmo graditi iz tega potenciala, iz te svetlobe, iz naše kulture, ker je edinstvena, je odlična, saj se uči iz drugih kultur. Slovenci smo se bili zmeraj, morda celo malce bolj kot drugi, pripravljeni učiti - to je ena od vrlin naše skupnosti.

Ko je govora o prebujenosti, poskus sežiga knjige zgodovinarja Boža Repeta o prvem slovenskem predsedniku Milanu Kučanu, verjetno ne priča ravno o njej...

Ne bom se dotikala dejanja teh ljudi, ki so s tem pokazali obraz odprte sovražnosti. Rada bi izpostavila dejanje z druge strani, dejanje gospe Štefke Kučan. To dejanje je zame ultimativen dokaz ljubezni do sočloveka in do skupnosti, dokaz srčnosti in poguma. Kaj je večje od tega, da stopiš brez zagotovil, da boš preživel, pred obraz sovražnika in mu ponudiš ljubezen. Bravo, Štefka!

Verjamete, da ima pesem moč spreminjanja sveta?

Vse, kar ne škoduje, je dobro za ta planet in za našo širšo skupnost. In umetnost je, kakorkoli pogledamo, eden tistih ventilov, ki ni zgolj ventil, ampak je čista svetloba. In za to živi mnogo ljudi in verjamem, da jih bo še več.

In za konec še vprašanje, kaj vam pomeni nagrada Mira?

Pomeni mi posebno priznanje, ker ga ženske podeljujemo ena drugi, pa tudi solidarnost, tovarištvo, vse tisto, kar pravzaprav zagovarjam v svojih delih. Ogromno mi pomeni in verjamem, da ogromno pomeni tudi za kantavtorski žanr, ki je od leta 1973 in Tomaža Pengova s prvim albumom prehodil kar nekaj desetletij, da je končno dobil tudi strokovno nagrado.