Ivo Petrić za STA: Majhen narod se brani z ustvarjalnostjo

Vaš opus se razteza od začetnih neoklasicističnih vplivov prek avantgarde do vrnitve k tradiciji. Kako gledate na svoje skladateljsko zorenje?

Glasba mi je bila življenje. Z njo živim že vseskozi in sploh si ne morem predstavljati, da se z njo ne bi ukvarjal. Vodil sem ansamble, bil organizator, umetniški vodja Slovenske filharmonije, strokovno sem deloval na društvu skladateljev, bil vabljen v razne žirije. Če imaš potrebo nekaj početi, to počneš. To je enostavno potreba.

Ob neki priložnosti ste zapisali, da je človek skozi glasbeno govorico vedno lahko najmočneje in najbolj prepričljivo spregovoril resnico o svojem času in okolju, v katerem je nastala. Kakšno resnico ste izražali sami?

Najbrž sem bil takrat malo bolj revolucionarno nastrojen. Zdaj si ne predstavljam, da vplivam na ne vem kaj. V našem krogu že, medtem ko naša slovenska umetnost, glasba tudi, v svetovnem merilu nima možnosti, ker smo premajhni in ne moremo prodreti na druge trge. Nasprotno: drugi nas zasužnjijo, ker so večji, tako da je z nami vedno ta boj. Čeprav menim, da se resna slovenska glasba od Gallusa pa Kogoja, Osterca in potem naprej Kreka, Ramovša do mojih današnjih kolegov po kvaliteti mirno lahko primerja z vsako večjo nacijo. Po kvantiteti ne, ampak to ni pomembno. Čeprav se mi zdi, da toliko ustvarjalcev, kot je pri nas, ne samo v glasbi, odstotkovno nima noben narod.

Majhen narod se drži nad vodo in brani z ustvarjalnostjo, kulturo in umetnostjo. To je nekako podzavestno. V tem smislu se mi zdi žalostno, da se prerekajo za kvote na radiu in televiziji. Ampak prepirajo se samo za pop glasbo, kot da resne slovenske glasbe sploh ni. Imamo veliko zelo dobrih ustvarjalcev, ki se lahko merijo s komerkoli na svetu. Če bi imeli priložnost. Sam sem 20 let vodil komorni ansambel, imeli smo turneje po vsej Evropi, stalne turneje v Italiji, Nemčiji, tudi drugje. V Nemčiji smo za radijske postaje posneli ogromno slovenskih del, ker je bila Nemčija za to najbolj dovzetna. Ima tudi največ radijskih postaj, ki kažejo zanimanje za takšne projekte. Kar se tega tiče, smo naredili, kar se je dalo. Tudi naši orkestri so gostovali okrog, filharmonija je bila dvakrat v ZDA, radijski orkester, mislim, da tudi. Zdaj gostujemo vedno manj, pri teh ograjah bomo verjetno nehali.

Omenili ste, da je ustvarjalnost branik naroda.

Absolutno. Ampak tega se niti ljudje niti družba niti politika ne zavedajo, dokler ne pride tako daleč, da je edini, ki še brani nek narod, njegova kultura. To je bilo vedno, v vojnih, povojnih časih. Kaj je ostalo? Kultura. Drugo so lahko zrušili in pobili, a kultura in umetnost sta vedno ostali.

Vaša začetna ustvarjalna pot je bila pot svobodnega umetnika.

Že kot študent na akademiji za glasbo sem igral v radijskem orkestru oboo in angleški rog, paralelno sem bil zaposlen. Ker sem moral iti v vojsko, sem prenehal. Ko sem se vrnil, pa ni bilo posla zame, ki bi si ga želel, in sem se odločil za svobodnega umetnika. To sem bil dolgo časa. Intenzivno sem se ukvarjal z organizacijo glasbenega življenja, izvedbami in se kar lepo držal nad vodo.

Kako pa je bilo biti svobodni umetnik v 60. in 70. letih?

Takrat se je kar dalo. Seveda si se moral znajti, ampak gotovo smo se takrat znašli lažje kot zdaj. Takrat je bilo bolj odprto, danes je vpad pop umetnosti tako velik, da imajo mlajši kolegi zelo težko delo, da bi se prebili. Njihov položaj je veliko slabši, poleg tega jih orkestri ne podpirajo. Veliko premalo igrajo slovenske glasbe, čeprav so za to plačani in ustanovljeni. Vedno se pustimo preplaviti od velikega sveta.

Perspektiva mladih skladateljev torej ni obetavna?

Ne. Čeprav se nekateri znajo tudi prebijati, nimajo pa zelo dobrih možnosti. Na orkestralnih koncertih, kjer se komponisti najbolj izkažejo, jih igrajo veliko premalo. Na vrsto pridejo vsakih pet ali deset let. To ni nič. S tem si ne moreš pomagati v razvoju. Mi smo imeli veliko boljše priložnosti. Na programih smo imeli vsako leto kakšno skladbo. Če ne smo koncerte organizirali sami, tudi simfonične, komorne. Imeli smo skupino Pro musica viva. Danes ne vidim takih združb. Vse je bolj individualno, vsak se bojuje zase.

V enem od svojih zapisov ste presodili, da za svoja najboljša dela štejete skladbe iz obdobja, ko ste vodili Ansambel Slavko Osterc. Zakaj?

V tistem času je bila avantgarda pri nas na višku. Bilo nas je nekaj, ki smo to vodili. Iz tiste dobe so dela najbolj pomembna za razvoj. Druga svetovna vojna je presekala kulturo in po vojni je bilo treba začeti na novo. Preden se je to vzpostavilo, se je v glavnem vzpostavilo na starih vrednotah, mi pa smo se kot mlada generacija začeli navduševati za novitete in smo jih v slovenski kulturni glasbeni prostor tudi uvedli. Naši profesorji so bili še v predvojnih mislih.

Ansambel je bil vodilni jugoslovanski komorni sestav za izvajanje sodobne glasbe.

Da. Po vsej Jugoslaviji smo bili zelo cenjeni, igrali smo tudi ogromno drugih jugoslovanskih skladateljev, ne samo slovenskih in tujih. Tudi v tujini smo izvajali komponiste, ki so jih želeli imeti na sporedu, pisali so skladbe za nas. Imeli smo okrog 130 krstnih izvedb, kar ni malo.

Nastal je skoraj vzporedno s formiranjem skladateljske skupine. Kako se je to dvoje povezovalo?

Iz Pro musice viva sem izšel kot organizator ansambla. Ker so bile na turnejah potrebe, da izvajamo pester repertoar, sem vključeval tudi skladbe svojih kolegov. Igrali smo svetovno avantgardo, ker drugače se nisi mogel plasirati. Samo s slovenskimi deli bi težko prodrli.

Koliko pa je bilo delovanje ansambla in skupine plod nekega entuziazma?

Kar precej smo hodili v tujino in to je bila doba, ko je vsaka devizna marka nekaj pomenila. Danes to ne bi bilo več mogoče, Slovenija je vendarle prišla na višjo raven. Takrat pa je bilo odkritje, če si pri dnevnicah in honorarjih nekaj zaslužil. Poleg tega smo v Jugoslaviji veliko nastopali na festivalih.

Ansambel je bil tudi stalni gost festivala komorne glasbe 20. stoletja v Radencih, ki ga že desetletje ni več.

Dokler je trajal, smo bili redni gostje. Začel se je tako, da je bilo vodstvo zdravilišča zelo navdušeno in naklonjeno, na njem so se zbirali skladatelji, radijski delavci, kritiki, muzikologi iz vse Jugoslavije. Žal je propadel zaradi finančnih težav.

Danes za predstavljanje sodobne glasbe skrbijo ansambel Slowind, festival Slovenski glasbeni dnevi in skladateljsko društvo ter nekaj bolj ali manj občasnih koncertov. Je to dovolj, da se občinstvo lahko seznanja z aktualno resno glasbo?

Tega je kar nekaj. Ampak današnje obdobje je tako skomercializirano, da se ljudje ne zavedajo, da je treba s kulturo in z umetnostjo živeti. Odziva pa je kar nekaj, tudi organizatorji delajo dobro.

Kot nekdanji dolgoletni umetniški vodja Slovenske filharmonije ste skupaj s takratnim direktorjem Borisom Šinigojem zabeležili doslej najdaljše obdobje v zgodovini ustanove, ki jo je narekovalo eno samo vodstvo. Način vodenja se je od takrat spremenil: danes ima filharmonija direktorja in pomočnike.

Da je v umetniških ustanovah lahko direktor vse, si je izmislil en minister za kulturo, ki ga tudi postavlja. V mojih časih je obstajala reelekcija in si moral dobiti tudi podporo orkestra. V tem smislu je bilo bolj demokratično. Danes orkester nima nobene besede, kar je smešno. Drugje po svetu se ne pustijo. Berlinski filharmoniki se upravljajo sami, tudi Dunajska filharmonija deluje samostojno, nihče ne more vplivati nanjo. Seveda pa je vedno odvisno od tistega, ki prispeva denar. Brez denarja ni ničesar. Orkestri in opere so zelo dragi, zato je na tem področju vedno slabše. Če hočeš imeti dobre glasbenike ter povabiti dobre soliste in dirigente, je treba imeti sredstva, sicer hitro padeš pod povprečje.

Koliko lahko dolgotrajno vodstvo pripomore k stabilnosti in uspešnosti neke ustanove?

Nekaj že. Takrat smo imeli zahtevno nalogo: iz filharmonije smo z abonmaji prešli v novozgrajeno veliko dvorano Cankarjevega doma, ki je imela trikrat več sedežev od filharmonične. In to smo dovolj dobro izvedli. Dvorana je bila polna, abonmaje smo celo ponavljali. Filharmonija je takrat uvedla dvakratno ponovitev programa.

Beležila pa je tudi več domačih ustvarjalcev in poustvarjalcev, več gostovanj v tujini.

Kot komponist in zaščitnik te srenje sem uvedel, da mora biti vsako sezono na programu približno deset slovenskih del. Danes jih ni niti polovico toliko. Ko so dvorano odprli, je vzbudila neverjetno zanimanje. Bila je velika pridobitev, ljudje so bili radovedni. Zdaj so se nekoliko naveličali. Obiski so slabi, polovica dvorane je prazna. Po svetu so vsi koncerti in opere polni. Zelo me žalosti, da se je to zgodilo.

Finančna kriza?

Ne vem, če je kriva samo finančna kriza. Saj tudi takrat nismo imeli veliko denarja. Toliko, kot bi ga želeli, ga nikoli ni bilo.

Bi upad vseh teh parametrov skupaj z upadom finančnih sredstev moral voditi k razmisleku po vrnitvi abonmajev v matično hišo?

Upam, da ne. To bi bil popolni polom. Saj nekateri cikli so tudi v filharmoniji. Obstajal je simpatičen abonma Pika - Točka - Tačka, v katerem so se izmenjevali trije orkestri, potem pa so ga ukinili, ker da ni denarja. To je neverjetno, kako lahko z eno potezo uničiš zelo dober projekt.

Zdaj so uvedli študentski abonma.

Mi smo imeli študente na rednih abonmajih, posebnega abonmaja ni bilo. Ne vem, če bi študenti v Ljubljani napolnili Cankarjev dom z resno glasbo. Čeprav bi človek od nastajajoče in prihodnje inteligence pričakoval, da bi jih zanimala. Toda to je tako: ali se ljudi glasba dotakne ali pa ne. Najhujši problem je v šolstvu. V šolah se o resni glasbi ne izve praktično ničesar. Če v mladih ne prebudiš zanimanja, jih pri 30 letih ne boš predramil. Razen če imajo od doma takšen pedigre, da so bili v družini naklonjeni glasbi. Ampak tega je malo.

Kakšna se vam torej zdi širša glasbena slika Slovenije?

Žal ni rožnata. Začeti bi se moralo v šolstvu in potem graditi do opere, filharmonije in naprej. Glasbeno šolstvo pa se je zelo razvijalo. Danes daje izredno dobre diplomante, včasih takšne kvalitete ni bilo. Tudi v svetovnem merilu je napredovalo. Zdaj ne bi bilo težav sestaviti še en orkester, če bi bil denar. Mi smo takrat komaj dobili dovolj ljudi.

Ste spremljali lanske polemike glede zmanjševanja sredstev v kulturi na splošno?

Moram reči, da se kaj dosti ne zanimam za to. Saj sredstva se zmanjšujejo za vse. Kako pa so zdravniki plačani? To je škandal. Še dobro, da hočejo sploh kaj delati. Policaji? Kako moraš policaja tako slabo plačati, da nima za hrano? A bo ta delal red? No, ne bi hotel politizirati.