Karo za STA: Ljudje v gorah tudi pasejo krave

Na Festivalu gorniškega filma bodo od ponedeljka do petka v kategorijah, ki obsegajo vse od Alpinizma do Gorske narave in kulture, predvajali več kot 40 filmov, gostili priznane alpiniste in plezalce vseh generacij - od leta 1991 rojenega slovenskega plezalnega asa Domna Škofica do staroste svetovnega alpinizma, Avstrijca Kurta Diembergerja.

Lahko za začetek poveste kaj o razvoju gorniškega filma.

Zanimivo je, kako so se s kamero v gore odpravili že takoj po nastanku filma. Očitno so s tem hoteli poudariti dodatno veličino filma, saj so bile gore od nekdaj nekakšen mit. Visoke so, verjetno jih je to spodbudilo. Gore so bile na filmskem traku vsepovsod zabeležene prve. Tudi pri nas - prva slovenska celovečerna filma sta v začetku 30. let minulega stoletja nastala v gorah - Kraljestvo Zlatoroga in Triglavske strmine.

Kaj pa filmi Leni Riefenstahl?

Posnetki Leni Riefenstahl v Alpah med ledeniki, posnetki smučanja so bili atraktivni. Tako je bil recimo njen kader smučarja, ki zapelje preko kamere v tistih časih nekaj neverjetnega. S tem se je vse začelo. Še v današnjih časih velike produkcijske hiše razumejo, da vse, kar je povezano z gorami, pritegne ljudi. Kot primera lahko omenim filma K2 in lanski Everest. Že samo ime da filmu veličino in poroštvo za dober obisk.

Kako pa je k razvoju gorniškega filma pripomogla tehnologija? Do kolikšne mere je opazna razlika med filmarji, ki snemajo filme v gorah, in gorniki, ki na odpravi še snemajo?

Klasične odprave, ki so včasih hodile v Himalajo, so poskrbele, da jih je spremljal snemalec. Ta je zabeležil bolj ali manj celotno pot do baze. Našel se je tudi kakšen plezalec, ki mu je bila kamera nekoliko bližje ali pa v veselje. Takšni plezalci so manjšo kamero - kolikor je pač takrat dopuščala tehnologija - ponesli še v steno. Tako je denimo nastal dokumentarni film o odpravi na Makalu leta 1974.

Pozneje je tehnologija napredovala do točke, ko lahko vsakdo s sabo vzame zelo majhno kamero in spotoma posname dokumentarno gradivo. V steno plezalci skorajda ne jemljejo več snemalcev. Na festivalu bomo predvajali tudi film Črta na nebu, za katerega sta plezalca uporabila posnetke z mobilnega telefona. Ti omogočajo visoko ločljivost, če k temu dodamo dobro montažo, lahko zelo hitro nastane dober film.

Kaj je poleg omenjene montaže in seveda zgodbe še pomembno za dober gorniški film?

Človekov karakter. To je zelo jasno vidno pri filmih, ki so poželi največ uspeha. Nekateri ljudje se pred kamero znajdejo, drugi ne. Obstajajo bolj in manj simpatični ljudje. Zanimive so na primer šale - v omenjenem filmu plezalca med bivakiranjem telefon z vključeno kamero podstavita predse, medtem se pogovarjata in se zafrkavata. To so zanimivi posnetki. Seveda ne gre, da bi vseh 20 minut filma določali takšni posnetki, a vsekakor pomagajo.

Ob tem je treba dodati, da imajo tudi naši plezalci veliko dobrih posnetkov iz gora. Menim, da nam manjka nekakšna spodbuda, da bi gradivo združili in z dobro produkcijo ustvarili dobro zgodbo. Da ne bomo le vsakodnevno ponavljali, da imamo najboljše alpiniste in plezalce na svetu. V svet bi morali poslati tudi sliko, film, knjigo.

Kateri gorniški filmi - iz katerih držav - so vam najbližje?

Osebno so mi najbližje francoski filmi, vedno jim uspe najti dobre osebe, ki gledalca vlečejo skozi celoten film. Iz Avstrije prihajajo čudoviti filmi o naravi in kulturi. Tudi Američani niso od muh. Vzemimo za primer ponovno omenjeni film o Patagoniji. Tudi v Sender Films, ki so ga sproducirali, so plezalci in znajo poskrbeti, da so prisotni pri vrhunskih dogodkih. Ob tem iščejo tudi najboljše osebe. Poleg filmov iz omenjenih držav seveda obstajajo dobri filmi tudi od drugod. Zadnje čase tako dobivamo tudi filme iz Azije; na festivalu so postali filmi iz Nepala skoraj stalnica. Letos imamo tudi film iz Indije. Zanimivo je videti, kako gore vidijo v teh deželah.

Kako je z občinstvo - je gorniški film obsojen na občinstvo, ki se z gorništvom tudi ukvarja?

Zadnje čase opažamo, da na festival prihaja vse več ljudi, ki niso tako povezani z gorami, a jim je ta svet zanimiv ali lep. Ravno na tem področju zelo veliko delamo, denimo s kategorijo Gorska narava in kultura. Druge kategorije imajo že stalno občinstvo, navajeno obiskovati festival v Cankarjevem domu, a gre za omejeno skupino.

Festival ima precej kategorij, med njimi so tudi takšne, za katere bi lahko rekli, da ne sodijo v zelo ozko definicijo gorništva...

Že od samega začetka predvajamo filme z vsakršnimi vsebinami, ki so povezane z gorami. Ko govorimo o gorniškem filmu, ne moremo govoriti le o plezanju. Plezanje je ena od stvari, ki jih ljudje počnejo v gorah - pasejo tudi krave in podobne stvari. Sledili smo zgledu tujih festivalov, ti pa so vsi nastali po zgledu festivala v italijanskem Trentu, ki so ga ustanovili kmalu po drugi svetovni vojni. Tudi na tem festivalu so poskrbeli za pokritost vseh področij, povezanih z gorami.

Preidiva kar k Festivalu gorniškega filma, kako se je razvijal?

Gorniški film je bil na Slovenskem v takšnih ali drugačnih oblikah od nekdaj. Morda ni ravno obstajal samostojni festival gorniškega filma, so pa vsebino gorniških filmov prikazovali v okviru drugih festivalov. Ob svetovnem letu gora sem leta 2002 na Bledu pripravil festival. Po zgledu tujih sem ga oblikoval z vsem, kar spada zraven. Vendar sem bil takrat še preveč vpet v alpinistično dejavnost in enostavno nisem imel dovolj energije za nadaljevanje. Potem smo leta 2007 v Cankarjevem domu, kjer so v okviru dokumentarnega programa že prej predvajali tudi nekaj alpinističnih in plezalnih filmov, zastavili pravi festival z mednarodno žirijo, predavatelji, obfestivalskim dogajanjem. Danes smo pač pri desetih letih, bili so tudi težki časi, a smo vztrajali, saj smo vztrajnost pridobili z dejavnostjo v gorah.

Na festivalu gostite gornike vseh generacij, od staroste avstrijskega alpinizma Kurta Diembergerja do mladega slovenskega plezalca Domna Škofica...

Na festivalu smo tudi pri predavanjih vselej skrbeli, da smo zaobjeli različne generacije in stvari, ki jih ljudje počnemo v gorah. Seveda je na prvem mestu alpinizem. Izjemno zanimivo je danes slišati Diembergerjevo zgodbo o odpravah. Leta 1957 je bil s Hermannom Buhlom prvi pristopnik na Broad Peak, leta 1960 je bil prvi na Dhaulagiriju. Potem so tu še drugi, na primer Jack Tackle iz ZDA, ki je ogromno plezal na Aljaski, Hazel Findlay, 26-letna angleška plezalka, ki pleza že 20 let, in seveda domači Škofic, top plezalec sveta. Te ljudi je dobro slišati, morda kdo dobi kakšno vzpodbudo.