Mladinska knjiga s posthumnima deloma Koviča in Bojetujeve

Protagonistka Kovičevega dela je Monika, resnična avtorjeva mačka, ki je k hiši prišla leta 1984. Nekaj zgodb o njej je Kovič objavil že v revijah za otroke, kot sta Kurirček in Kekec, pet zgodb pa je v knjigi objavljenih prvič, je na predstavitvi knjig povedala Kovičeva hči Nina.

Monika je bil po besedah avtorjeve hčere ena najbolj prijaznih mačk, kar jih je poznala, obenem pa je bila precej svojeglava in zamerljiva. Kujati se je znala po daljši Kovičevi odsotnosti z doma tudi po več dni, se spominja njegova hči. Poleg Monike, ki jo je imel Kovič neizmerno rad, so imeli doma še mačko Čarliko, ki sta skupaj skotili kar 45 mladičkov.

Vse mladičke so imeli doma do osmega tedna, potem pa so jih predali drugim skrbnikom. Kovič je o vseh mladičkih, ki jih je tudi poimenoval, vodil poseben dnevnik in evidenco, kdaj in kam so bili oddani, je povedala Kovičeva. Kot zanimivost je omenila, da je bil med njimi tudi maček Muri, ki je bil navdih za znamenito knjigo.

Knjigo je oblikovala in z ilustracijami opremila Ana Baraga. Velik izziv ji je predstavljalo povezovanje fotografij, ki jih je prejela iz Kovičevega družinskega arhiva, z ilustracijami in avtorjevim besedilom.

Še neobjavljeno in neuprizorjeno delo Rozalija, ki si ga je Berta Bojetu Boeta zamislila kot scenarij za televizijsko igro, je scenaristična sestra avtoričinih romanov Filio ni doma in Ptičja hiša, je dejal avtor spremne besede Matej Bogataj.

Avtoričino biografijo po letnicah je h knjigi prispeval njen sin Klemen Klemenčič Boeta. Kot je dejal, je imela avtorica zelo zanimivo in težko življenjsko zgodbo z zapletenim družinskim ozadjem, pojasnjevanju katerega se je v biografiji v letnicah lahko izognil. Njena ustvarjalna pot se je začela pri okoli 25 letih, ko je začela pisati in objavljati pesmi v takratnih literarnih revijah, kot sta bili Mentor in Dialogi.

Njeno ustvarjanje je bilo močno prepleteno z umetniškimi deli njenih kolegov, a so kljub temu njena dela večkrat označili za škandalozna, ker naj bi v njih preveč odkrito z ženskimi očmi razgaljala goloto telesa in erotiko.

Pričujoči scenarij po mnenju Jelinčiča Boete ni doživel ekranizacije, ker vsebuje preveč kruto in preveč bolečo zgodbo, ki je televizija v avtoričinih časih ni bila pripravljena ponuditi svojim gledalcem. Bogataj pa se s to trditvijo ni strinjal, saj so bila 80. leta po njegovem mnenju še bolj odprta za tovrstno ustvarjalnost kot je današnji čas.