misliMineva 20 let od smrti literatke in režiserke Marguerite Duras
Pariz, 3. marca - Pred 20 leti je na današnji dan preminila francoska pisateljica in režiserka Marguerite Duras. Za ta psevdonim se je umetnica s pravim imenom Marguerite Donnadieu odločila leta 1943 ob izidu prvega romana. Uveljavila se je tudi v filmskem svetu, v katerega je vstopila relativno pozno. Med drugim je napisala scenarij za film Hirošima, ljubezen moja.
Durasova se je rodila leta 1914 v današnjem Saigonu. Po težki mladosti v francoski Indokini je v Parizu študirala matematiko in nato pravo. Bila je članica Komunistične partije Francije. Med drugim je lepila plakate, pred kavarnami zbirala denar za partijo ter imela doma otroke stavkajočih rudarjev. Leta 1950 so jo, pol leta po tem, ko je napisala izstopno pismo, izključili iz partije. Kot motive so navedli sabotažo partije in druženje s t.i. sovražniki delavskega razreda.
Sprva je pisala pod vplivom Steinbecka in Hemingwaya, pozneje je krenila v abstraktno smer in začela uporabljati tehniko t.i. novega romana. V slovenskem prevodu so doslej izšli delno avtobiografski Ljubimec, kratki roman Moderato cantabile, zbirka kratke proze Bolečina, roman Boj z morjem in več radijskih iger. Leta 2014 so pri založbi Modrijan izdali prevod njene zadnje knjige z naslovom To je vse (C'est tout). Besedilo je pri 81. letih, tik pred smrtjo, narekovala svojemu zadnjemu ljubimcu.
Med njena pomembna dela se poleg omenjenih, prevedenih uvrščajo še romani Jez na Pacifiku (1950), Mornar iz Gibraltarja (1952) ter Modre oči, črni lasje (1985). Durasova je znana tudi po dramah in radijskih igrah.
Režije se je lotila relativno pozno, šele leta 1966, ko je v sorežiji s Paulom Sebanom posnela priredbo svoje gledališke igre La musica. Režijski prvenec je nastal leta 1969 - po lastnem romanu je posnela film z naslovom Uničiti, je rekla.
Avtoričina svojevrstna filmska pisava je rušila meje med filmsko podobo in pisano besedo, kar je razvidno predvsem v filmu India Song. Svoje raziskovanje pripovednih načinov je nadaljevala tudi pozneje s filmi, kot sta Vera Baxter (1977) in Agata ali neskončna branja (1981), proti koncu svoje filmske poti pa se je z delom Otroci (1985) ponovno vrnila v objem klasičnega filma. Kljub temu še danes velja za eno najbolj radikalnih figur sodobnega filma.
Umrla je leta 1996 po dolgem boju z alkoholom in rakom.