Literarni zgodovinar Janko Kos: Raven kulture odvisna tudi od občinstva

Kot je dejal za STA, se da Cankarja razlagati tako ali drugače, staromodno ali moderno. Lahko se ga denimo razlaga s pomočjo psihoanalize, sociologije ali nacionalne zgodovine, vendar tak način v slovenskih šolah še ni utečen. Sam meni, da bi bilo treba dvigniti raven izobraževanja, da bo lahko posredovalo visoko kulturo mladim. Brez tega se morajo mladi v glavnem zadovoljevati z množično kulturo, ki pa je daleč ne le od Prešerna in Cankarja, ampak tudi od poznejših polpreteklih pesnikov, pisateljev in dramatikov ter sodobnih avtorjev.

Kot pravi Kos, je tudi sicer vprašanje, ali slovenska literatura in kultura danes dosegata raven, ki jo je prvi pri nas postavil Prešeren ter pozneje predvsem Cankar - raven, na kateri je slovenska literatura dosegala največ, ne le moralne cilje, ki jim je ves čas služila, ampak tudi nacionalne in politične. Ali pa je, kot je dejal, to raven trenutno zapustila in jo bo, kot upa Kos, znova dosegla.

Raven literature in kulture je seveda povezana z ravnijo občinstva, se pravi receptorjev naše literature in kulture. Za to recepcijo pa je značilno, da se giblje predvsem v smeri množične in popularne kulture tako na televiziji kot v časopisju, kar seveda pri bralcih, poslušalcih, gledalcih znižuje sprejemljivost za višje oblike kulture, kakršno Slovenija vendarle premore zadnjih 200 let.

Tako pridemo do vzvratnega učinka na samo kulturo in literaturo, ki se v občinstvu ne srečujeta z dovolj zahtevnimi sprejemniki. Če bi bilo občinstvo zahtevnejše, bi verjetno tudi kultura in literatura znali ustvariti več, je prepričan Kos.

Janko Kos se je rodil leta 1931 v Ljubljani. Po šolanju na klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Po diplomi 1956 se je honorarno zaposlil na Državni založbi Slovenije, od 1959 do 1965 je bil dramaturg Lutkovnega gledališča v Ljubljani, nato do 1970 gimnazijski profesor na VII. gimnaziji v Ljubljani.

Doktoriral je leta 1969 na ljubljanski Filozofski fakulteti. Leta 1970 je bil izvoljen za izrednega ter leta 1975 za rednega profesorja profesorja na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Med letoma 1976 in 1986 ter 1990 in 1994 je bil tudi predstojnik oddelka. Upokojil se je leta 1998.

Leta 1977 je bil izvoljen za izrednega in leta 1983 za rednega člana člana SAZU. Bil je upravnik Inštituta za slovensko književnost in literarne vede ZRC SAZU, predsednik znanstvenega sveta inštituta in glavni urednik njegovega Literarnega leksikona. Bil je tudi predsednik glavnega uredniškega odbora Enciklopedije Slovenije (1991-2002).

Začel je s kritičnimi in esejističnimi spisi o slovenski literaturi, pa tudi o načelnih vprašanjih umetnosti in estetike. Nato je prešel v znanstveno raziskovanje teh področij, pri čemer so bili v središču njegovih obravnav odnosi med slovensko književnostjo in drugimi evropskimi literaturami, vzporedno s tem pa tudi historični problemi posameznih literarnih vrst in zvrsti.

Velik del svojih literarnoznanstvenih prizadevanj je namenil znanstvenokritičnim izdajam Valentina Vodnika, Prešerna, Čopa, Cankarja in Boža Voduška. Njegova bibliografija obsega več kot 650 enot.

Leta 1988 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrnimi žarki, leta 2001 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo.