Höglinger in Schernhuber z Diagonal: Avstrijski film določa poseben humor

"Diagonale so tudi pod najinim vodstvom še naprej posvečene najboljšemu, kar ima ponuditi avstrijska kinematografija. Dodala sva program Zur Person, v katerem bodo predstavljeni izjemni filmski delavci. Kot prva bo v ospredju producentka Gabriele Kranzelbinder, ki je sodelovala z režiserji, kot so Gustav Deutsch, Jörg Kalt, Ruth Mader, Hubert Sauper in Thomas Woschitz. Rada bi opozorila tudi na sekcijo In Reference, ki avstrijski film postavi v dialog samim s sabo in ga umesti v mednarodni kontekst. Ne pozabimo - Diagonale so odskočna deska za mlade talente, omeniva naj samo imena Kurdwin Ayub, Jasmin Baumgartner, Aleksey Lapin in Albert Meisl, o njih boste še slišali," sta ob začetku festivala povedala intendanta festivala.

Na vprašanje, ali je Gradec pravo mesto za festival nacionalnega filma, in ne, kot bi nemara pričakovali, Dunaj, odgovarjata nedvoumno. Za Diagonale ni boljšega, kot je Gradec. Ima očarljivo staro mestno jedro, živahno lokalno filmsko sceno, vrsto galerij in seveda slavni Kunsthaus Graz. Diagonale so postale del Gradca in obratno. Ljudje v Gradcu se veselijo marca in to gotovo ne le zaradi prihajajoče pomladi, sta povedala vodji festivala.

Strinjata se, da avstrijski film ostaja v dobri kondiciji. Določa ga raznolikost forme in vsebine, v trendu je nekakšen eksperimentalni hibrid med dokumentarcem in fikcijo. Dobra primera za to sta Die Geträumten Ruth Beckermann in Brüder der Nacht Patrica Chihe, ki uporabljata filmski jezik, s katerim preizprašujeta nekatere konvencije.

Imata vtis, da je avstrijski film prepoznaven v svetu kot "tipičen avstrijski", je takšno posploševanje sploh mogoče? "Prepričana sva, da je avstrijski film viden. Morda ne vedno na prvi pogled in včasih sploh ne, pa vendarle, vsekakor je nekaj na Seidlu ali Hanekeju. In to nikakor ni zgolj "feelbad vibe", kot so pred leti o avstrijskem filmu zapisali v New York Timesu. Bolj se zdi, da gre za nek poseben humor, ki je prisoten tudi v najbolj depresivnih filmih. Imamo tudi novo generacijo filmarjev, recimo Nadiva Molcha ali Stephana Richterja, ki za lastne filme odločno zavračata takšne oznake.

In ko smo že pri Hanekeju in Seidlu, se vama zdi, da mestoma preprosto, tudi po krivici, zasenčita druge, mednarodno ne tako zelo poznano avtorje? "Verjetno je zgodba ravno obratna. Vsaka filmska industrija ima od svojih zvezd samo koristi. Bolj ko sta Haneke in Seidl uspešna, bolj je Avstrija poznana kot filmska nacija. Haneke in Seidl tudi ne sodita v kategorijo, da sta slavna, ker sta slavna, temveč sta ustvarila povsem svoj filmski jezik. Vsekakor nista tipični zvezdi, ki bi zasenčili druge. Prihaja nova generacija, ki se je že zelo uspešno predstavila na tujih festivalih: Daniel Hoesl, Monika Grassl in Peter Brunner," sta za STA še povedala Höglinger in Schernhuber.

Diagonale potekajo med 8. in 13. marcem. Na otvoritvenem večeru je svetovno premiero doživel film Leti, majski hrošč (Maikäfer flieg) Mirjam Unger. Film je nastal po literarni predlogi avtobiografskega romana Christine Nöstlinger. Zgodba, podana skoz oči devetletne Christine, je umeščena na Dunaj leta 1945. Njena družina se pred ruskimi četami umakne v vilo nacistov na dunajsko obrobje. Vsi se bojijo Rusov, le Christine ne.

Höglinger in Schernhuber v nagovoru občinstva nista pozabila na družbeno-politične razmere v Evropi. Morda se komu zdi, da je ob kaosu, ki smo mu priče iz dneva v dan, kino zadnje, na kar bi človek pomislil, a je to razmišljanje po njunem mnenju zmotno. Prav umetnost, tudi film, nam pripoveduje zgodbe, zaradi katerih smo bolj senzibilni, bolj človeški.

Na slovesnosti so podelili tudi veliko igralsko nagrado, ki jo je letos prejela 89-tletna Erni Mangold. Igralka, legenda odrskih desk in filma, je od nekdaj slovela po svojem neposrednem, rahlo ciničnem humorju. Širše mednarodno občinstvo se je lahko med drugim spomni iz filmov Pred zoro in Anonyma - ženska v Berlinu.