Simon Popek za STA: Želim si več kakovostne slovenske dokumentarne produkcije

Festival dokumentarnega filma (FDF) je letos postal polnoleten. Sami spremljate filmsko krajino po dolgem in počez. Ali morda v zadnjih letih opažate določene trende na področju dokumentarnega filma?

Težko bi rekel, da je zaznati kakšne nove tendence. Dokumentariste pritegnejo odpiranje novih kriznih žarišč ali aktualne problematike. Begunska problematika je na primer že nekaj let v ospredju. Na trgu se pojavljajo filmi iz Afganistana in Sirije. Na FDF smo denimo pred dvema letoma prikazali film Vrnitev v Homs o okupiranem mestu Homs v zahodi Siriji, ki je prejel nagrado za najboljši film o človekovih pravicah, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenija.

Na neki točki se pojavi ogromna ponudba filmov, ki se dotikajo določene teme, v kateri je treba ločiti zrna od plev. Veliko je tudi filmov, ki so na hitro zmetani skupaj. Zdi se tudi, da nekateri dokumentaristi izkoriščajo določen trend. Ko je prišlo do egiptovske vstaje na Trgu osvoboditve, je nastalo na stotine filmov na to temo. Veliko je bilo amaterskih poskusov, malo pa je bilo takih, ki so bili zares dobri. Ponavadi večjo selekcijo v tej množici opravijo že vodilni festivali dokumentarnega filma po svetu.

Takšnega buma so trenutno, kot ste omenili, deležni filmi, ki se dotikajo begunske problematike. Katere teme so v ospredju?

Trenutno je v ospredju Lampedusa. Sam sem lani videl 15 filmov na to temo, na Berlinalu je pred mesecem zmagal film Fuocoammare v režiji Gianfranca Rosija o položaju beguncev na tem sredozemskem otoku. Sami bomo na festivalu prikazali film Lampedusa pozimi v režiji Jakoba Brossmanna, ki med drugim izstopa po tem, da predstavlja življenje prebivalcev Lampeduse. V tem filmu začutiš, da so ti skoraj na istem kot begunci, enako pozabljeni s strani italijanskih oblasti.

V množici dokumentarcev o begunski problematiki opaziš, da so si blazno podobni. Vsi spremljajo veliko humanitarno katastrofo, ki smo ji priča, malo pa je takih, ki predstavijo drugačen pogled. Na neki točki se tudi sam naveličam teh filmov, raje imam takšne, ki temo predstavijo iz drugačnega zornega kota.

Kako pa je z obiskovalci festivala. Ali morda dajejo prednost določenim tipom dokumentarcev?

Močna, aktualna tema, ki je že prešla v mainstream, je vselej zelo privlačna. Lani je bila velika uspešnica festivala Sladkorni blues režiserke Andree Culkove o nevarnostih sladkorja. Na to temo smo po projekcijah pripravili tudi dva zanimiva pogovora in obisk je bil res dober.

Filmi, ki jih na FDF prikazujemo v tekmovalni sekciji, pa niso nujno zelo atraktivni za občinstvo, saj prikazujejo resne teme, ki se jih ljudje ne želijo spominjati še v kinu. So pa seveda izjeme. Menim, da bo letošnji film Sonita v režiji Rokhsareh Ghaem Maghami o 18-letni Afganistanki, ki bi se rada uveljavila kot raperka, zelo priljubljen. Odpira vprašanje, kako bo dekletu, ki kot ilegalka živi v Iranu, kjer je ženskam vokalno petje prepovedano, to uspelo.

Obiskovalce festivalov pritegnejo tudi večne teme. Med njimi na primer ekologija, še posebej, če gre za film, posnet po uspešnici Naomi Klein To vse spremeni. Zanimiv je tudi Rekviem za ameriške sanje, ki je v bistvu serija intervjujev z Noamom Chomskym.

Res pa je, da obiskovalci velikokrat presenetijo in jih bolj pritegne film, za katerega si sami ne bi mislili, da jih bo. Seveda pa je pomemben tudi režiserjev pristop do teme. Forma je lahko zelo eksperimentalna, ali pa v slogu Michaela Moorea režiser ubere bolj komičen način obravnave resne teme, čeprav ne vedno uspešno.

Festival beleži dober obisk. Že lani ste svojim obiskovalcem ob projekcijah ponudili še pogovore s festivalskimi gosti in slovenskimi strokovnjaki. S to prakso nadaljujete tudi letos...

Drži, da smo lani na FDF zabeležili porast obiska in upamo, da bo tako ostalo tudi naprej. Tudi v preteklosti se je število obiskovalcev festivala že dvignilo, pa potem spet padlo. Zato smo se odločili, da bomo gojili princip pogovorov po projekcijah, ki so bili zagotovo ključni pri tem, da smo pritegnili več občinstva.

Je to del vzgoje občinstva, da bi bolj vzljubilo dokumentarno formo?

Morda je to del vzgoje, predvsem pa menim, da občinstvo danes ob projekciji filmov, še posebej zahtevnejših ali umetniških, pričakuje več kot zgolj kinopredstavo. Čim mu ponudiš dodano vrednost, kontekstualizacijo videnega, je zanimanje avtomatično večje. Še posebej je to pomembno pri dokumentarnih filmih, ki odpirajo prostor za debato.

Kako bi ocenil stanje na področju slovenskega dokumentarnega filma, katerega produkcija je močno vezana na nacionalno televizijo?

Pri nas to je težava. Televizija Slovenija producira po večini dokumentarne filme v dolžini 50 minut, kar je za dokumentarec malo. Ne bi bil rad preveč kritičen, a menim, da se pri nas dokumentarce prevečkrat enači z informativnim programom. Da je dokumentarec informacija, ne pa avtorsko, umetniško delo z zelo močnim osebnim pečatom. Ti filmi prevečkrat delujejo kot razširjeni prispevki za Tednik, ki namesto 15 trajajo 50 minut.

Prav tako je zelo malo slovenskih celovečernih dokumentarnih filmov. Ti povečini nastajajo izven sistema. Seveda so možnosti neskončne, po drugi strani pa vsa produkcija ne more temeljiti na voluntarizmu in individualnih iniciativah. Na tak način lahko vsak posname zgolj en film, nato pa bi rad nadaljeval v normalnih produkcijskih okvirih. A če tega ni, to predstavlja težavo. Sem pa prvi, ki si želi več kakovostne slovenske dokumentarne produkcije.

Je potem tudi dolžina slovenskih dokumentarcev problematična za uvrstitev na festival?

Sam se izogibam temu zato, ker je v predvideno minutažo za projekcijo celovečernega filma težko učinkovito vprogramirati 50-minutnega. To pomeni, da rabiš poleg tega filma še enega kratko- ali srednjemetražnega na podobno temo. Ne moreš na silo združiti dveh filmov, ki nimata zveze drug z drugim. Doslej se v Sloveniji še ni zgodilo, da bi nastala dva dokumentarna filma na enako temo, ki bi ju združil v eno projekcijo.

Na festivalu bo letos prikazan dokumentarec Selfie brez retuše v režiji Vincija Voguea Anžlovarja. To bo enkratna projekcija, film bo v sklopu festivala doživel predpremiero, kot razumem, pa ga bo kasneje predvajala tudi RTV Slovenija. Tega sicer načeloma ne počnemo, ker želimo zapolniti termin za celovečerni film.

S čem vas je Anžlovarjev film prepričal?

Film je zelo iskren avtoportret vzpona in padca njegove filmske kariere. Je nekaj, česar pri nas še nismo videli. Kamero je dal v roke bližnjim, ki so ob njegovi odsotnosti iskreno spregovorili o njem. Novinarji me večkrat sprašujete, zakaj ni nobenega slovenskega filma na festivalu ali zakaj je samo eden. Menim, da je dobro na FDF prikazati vsaj en slovenski film. Vsako leto iščem, iščem in upam, da bom vsaj enega našel.

Kako je pravzaprav s produkcijo slovenskih kratkometražnih dokumentarnih filmov?

Do mene te informacije pridejo redko. Vemo, da študentje AGRFT snemajo kratkometražce, a jih že jeseni povečini prikažejo na Festivalu slovenskega filma. Določeni ustvarjalci mi pošiljajo svoje kratke filme, a žal ti niso za nas. Ti samoiniciativni projekti so na koncu povprečni v produkcijskem smislu ali pa obravnavajo zelo specifične, marginalne tematike, namenjene ozkemu krogu ljudi.