Figarova svatba v režiji Yulie Roschina tudi kot aluzija na stanje duha

Komično opero v štirih dejanjih je Mozart zložil leta 1786 na libreto Lorenza da Ponteja po Beaumarchaisovi literarni predlogi Ta nori dan ali Figarova svatba. Govori o Figaru in njegovi zaročenki, služabnici Suzani, ki načrtujeta srečno prihodnost, vmeša pa se grof, ki želi uveljaviti pravico do prve noči. Sledi vrsta zapletov, saj ga grofica in Suzana želita naučiti lekcije iz zvestobe.

Režiserka ruskih korenin je pri svojem debutu na ljubljanskem opernem odru izhajala iz samega naslova Beaumarchaisove predloge. V drugem delu je prepoznala simbol združitve moškega in ženskega principa, ki sta v zgodbi v neravnovesju, v norosti pa je zaznala stanje duha protagonistov, ki živijo kot ujetniki lastnih strahov, predvsem strahu pred samoto. Za objestno željo po ljubezni pa se izkaže, da jih pripelje do skrajnega razuma.

Zgodba se dogaja v interierju, ki predstavlja moški princip, in eksterierju, ki predstavlja ženski princip, naravo, ki skuša spodbuditi notranji svet, da razreši vse potlačene emocije in nerazčiščene stvari iz preteklosti. Stara, zapuščena hiša je po režiserkinih besedah metafora notranjega stanja, sistema, ki ne zdrži več in razpada. Čeprav je prepričana, da poslušalci simbolike ne bodo razumeli, pa je prepričana tudi, da jo bodo občutili, ker njena postavitev gradi na občutjih.

Sceno in kostume je zasnovala njena stalna sodelavka Vasilija Fišer, koreograf je bil Matjaž Farič. Orkestru bo dirigiral Marko Hribernik. Delo z železnega repertoarja opernih hiš po svetu bo uprizorjeno v izvirnem italijanskem jeziku.