Peter Semolič: Poezija kot oblika erotizma je skrajno nepredvidljiva

Peter Semolič (1967) je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke. S svojim delom pa je uvrščen v okoli 50 antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Se vam zdi svetovni dan poezije nepotrebni formalizem ali vendarle primeren poklon? Morda forma dolgoročna poda vsebino, zavest o pomembnosti poezije?

Meni osebno se zdi predvsem formalizem, poskus, da bi spet enkrat nekaj neujemljivega, prekipevajočega in divjega vtaknili v določen okvir, le-to uskladili z družbenimi pravili. Svetovni dan poezije - vsaj kolikor sam opažam - je predvsem dan poezije kot tržnega blaga: takrat poezijo na veliko "prodajamo" na stojnicah, z odrov, prek medijev ... Poezija je tako za tisti dan "in", toda naslednji dan je že dan posvečen čemu drugemu in poezija zgine iz medijev, stojnice se zaprejo, pospravijo se odri...

Že nekaj dni kasneje že nihče več ne ve, da se je poezija sploh dogajala. Toda ali se je tudi res dogajala? Mislim, da se ob tem dnevu niti ne dogaja: poezija si nadene masko, zaigra pridno deklo ali hlapca, zares dogajati pa se začne, ko ugasnejo kamere in luči. Sam tako vidim ta dan predvsem kot kontraproduktiven temu, čemur naj bi nemara služil: popularizaciji pesništva, opozarjanju na to, da je poezija pomembna tako v življenju skupnosti kot v življenju posameznika. Seveda pa njena pomembnost ne leži v takšni ali drugačni družbeni vlogi, ki jo poezija lahko prevzame in na kar se nemara sem ter tja opozori, ampak v tem, da se je vedno znova sposobna izmakniti prav tem vlogam.

Kaj pa po vašem mnenju odpira poezija, kar druge literarne zvrsti ne? Kaj je specifika pri recepciji?

Najprej poezija ni stvar kulture, čeprav pomembno oblikuje kulturo. Njeni izviri ležijo onkraj kulture in tja nas pesmi, če se jim prepustimo oziroma se jim izročimo, tudi vodijo. Georges Bataille je videl poezijo kot obliko erotizma, erotizem pa je po njem sila, s pomočjo katere prestopamo brezno med profanim časom in svetim časom, torej časom, v katerem edino lahko presežemo svojo lastno končnost. Erotizem je tako po Bataillu "prekipevajoče življenje", je čisto, nenamensko "trošenje energije". Zato je poezija kot oblika erotizma nevarna predvsem družbam, ki težijo k uniformnosti in takšna je tudi današnja, naj ji popularno rečem, neoliberalna družba, ki nas hoče popraviliti v tesnobne, srečo zasledujoče potrošnike. Poezija v takšni viziji sveta nima kaj početi, saj nas prav zaradi svoje narave meče iz tira, nam govori, da svet nemara le ni takšen, kot nam to želi dopovedati že kakšna aktualna ideologija. Zato je poezija revolucionarna, je barbarizem in mislim, da nobena druga oblika umetnosti nima v tem smislu takšne moči in takšnega dometa kot ga ima prav poezija. Seveda pa tu govorim o poeziji, ne o tekstih ki so pisani v obliki pesmi, torej takšnih, ki so poezija le po svojem videzu, po svoji intenci, bistvu pa so namenjeni utrjevanju obstoječega stanja stvari.

Zagovarjate mnenje, da ni knjig nikoli dovolj? Ali bi bilo nemara vendarle na mestu sito?

Knjig ni nikoli dovolj, vedno jih je lahko še več. Demokratizacija pri objavljanju knjig je zame več kot samo dobrodošla, vendar pa se zavedam tudi problema, ki ob tem nastane, namreč problema "šuma" - tako kot dan, posvečen poeziji, zaradi vseh ostalih dni, ki so posvečeni že čemu, ne pride do izraza, lahko tudi posamična knjiga zaradi vseh ostalih knjig, ki izidejo v istem času, ne glede na svojo kvaliteto, pade v prazno. In tako imamo opraviti z dilemo: če uvedemo sito, s tem uvedemo tudi cenzuro, če pa ga ne uvedemo, potem zapademo v "šum", v katerem se lahko izgubi še tako relevantna, pomembna knjiga. Rešitve te dileme pa žal ne poznam.

Kako pridobiti bralce, sploh poezije? Zdi se, da ljudje poezije sploh ne zanjo brati, je presoditi, nimajo z njo potrpljenja... Kje se torej zatakne? Gre res vse zvaliti na nor življenjski tempo in kar je še teh floskul?

Do pred kratkim sem bil tudi sam takšnega mnenja, mnenja, ki se kar nekako reproducira, da poezija nima bralcev, da nikogar več ne zanima. Potem pa se je zgodila Spletna revija za poezijo Poiesis (www.poiesis.si), ki smo jo pred letom dni zagnali Katja Kuštrin, Tone Škrjanec in jaz, kasneje sta se uredništvu pridružila še Jaka Železnikar in Jana Putrle Srdić, in sem popolnoma onemel, ko sem videl, kakšen je obisk strani: dnevno imamo od 400 do 900 obiskov in od 13.000 do 19.000 obiskov mesečno.

Priznam, da se mi niti ne sanja, kdo so ljudje, ki berejo Poiesis, zakaj jo berejo, toda očitno jo berejo, torej poezija zanima, nagovarja veliko več ljudi, kot si to predstavljamo. Tako je nemara mnenje, da poezija nima bralstva zgolj in samo mit - zanimivo bi bilo videti, od kod prihaja in zakaj je tako trdovraten - zagotovo pomembno vlogo pri tem igrata tako šolstvo kot tudi (kulturna) politika in najbrž celo kakšni literarni krogi, ki jim vzdrževanje tega mita pride že na kakšen način prav. Seveda pa je nesmiselno pričakovati, da bo poezija imela toliko sledilcev kot jih imajo na primer zvrsti t.i. popularne kulture - poezija je vendarle preveč zahtevna, selektivna za kaj takšnega.

Selektivna?

Pesem je izjemno kompleksno sporočilo, ki nas nagovarja tako s svojo vizualno in zvočno podobo, kot tudi s slikami, ritmom, premolki, zamolki, nelogičnostmi in morda šele nazadnje s pomenom, pri čemer utečene pomene postavlja pod vprašaj. Poezija je tako jezik zase in ne posebna raba jezika, kot nas učijo v šoli, in da bi ga usvojili, moramo v to vložiti kar nekaj energije in časa. Pa še potem ne bomo znali prebrati vsake pesmi, saj poezija ni sistem in pesmi niso delčki tega sistema - vsaka pesem je namreč bolj ali manj enkratna in nezamenljiva. Zaradi vsega tega kot tudi zaradi že prej omenjene narave pesništva kot oblike erotizma bi bilo res iluzorno pričakovati, da bi se po številu bralcev lahko kosala z na primer številom poslušalcev popularne glasbe.

Za konec, mislite, da če bi ljudje prebrali vsaj eno odlično pesem na dan, bi se imeli na tem svetu bolje?

Ne, mislim, da ne. Poezija, torej ne v pesemski obliki pisani teksti, ki služijo za legitimiranje obstoječega stanja stvari, je preprosto preveč nevarna, razdiralna za kaj takšnega. Res je, da nas pesem lahko spremeni, seveda pa nikoli ne moremo vedeti, v kaj nas bo spremenila - med ljubitelji poezije in pesniki najdemo tako izjemno dobre kot tudi izjemno slabe ljudi. Poezija je oblika erotizma in kot takšna je skrajno nepredvidljiva. Toda prav v tem je njen čar, njen pomen in prav zato bi jo morali brati in to ne glede na posledice - da se soočimo s strahovi pred neznanim in nepredvidljivim, tako v svetu, ki nas obkroža, kot v nas samih, se jih skozi soočenje zavemo in nemara celo otresemo.