Milena Mileva Blažić za STA: Ljudje, ki berejo, so nevarni

Ob različnih priložnostih opozarjate na anomalije in strokovne napake v slovenskem izobraževalnem sistemu, vezanem na mladinsko književnost. Kje vse so težave?

Ker poučujem slovensko književnost in didaktiko književnosti že 25 let na ljubljanski Pedagoški fakulteti, s čimer izobražujem bodoče vzgojitelje in vzgojiteljice ter učitelje in učiteljice, se srečujem s kurikulumi za vrtce in učnim načrtom za osnovno šolo, spremljam pa tudi učne načrte za gimnazijo, še posebej maturitetni esej. V vseh teh letih skupaj s svojimi študenti ugotavljam številne anomalije in pomanjkljivosti, sploh v osnovnošolskih učnih načrtih. Glavno težavo predstavlja komisija za slovenščino pri Zavodu RS za šolstvo, nespremenjena 20 let, ki kot hermetično zaprta deluje po sistemu rotirajočih vrat in se ne odziva na strokovne napake. Teh pa je nešteto po vsej vertikali.

Katere napake so najbolj nedopustne oziroma v nebo vpijoče?

V učnih načrtih je premalo avtoric, še posebej slovenskih. V učnem načrtu za tretje triletje osnovne šole med obveznimi 30 avtorji ni nobene avtorice. Na ta seznam je bila do leta 2008 uvrščena Svetlana Makarovič, ki pa so jo iz iracionalnih razlogov, ki so stroki nepojmljivi, črtali. Primanjkuje tudi ljudskega slovstva, pri čemer ne razumem, zakaj ZRC SAZU to podpira in se ne pritoži. V kurikulumu za vrtce iz leta 2001 je od 60 del le pet do šest besedil ljudskega slovstva, obenem tudi ni nobenega dela iz tuje književnosti.

Tu je še vrsta drugih napak, od neenotne terminologije do drugih nelogičnosti. Tako v drugem triletju ni domačega branja, predlaganih je občutno preveč besedil, določeni avtorji se ponavljajo. Komisija je v izbor uvrstila dela iz svojega otroštva, zato je premalo sodobne, relevantne ali otrokocentrične literature, zanimive iz otrokovega zornega kota. Tudi sodobne tuje literature primanjkuje, ta delež znaša v osnovnih šolah le deset odstotkov. Učni načrt iz leta 2011 navaja veliko enot iz leta 1984. To kaže na to, da je učni načrt še zadnja komunistična država, obdana z berlinskim zidom. Opozorila bi tudi na konflikt interesov: zaposleni na zavodu za šolstvo, ki so člani komisij, ne bi smeli sodelovati s komercialnimi založbami.

Razumete deprivilegiranost žensk kot širše, družbeno pogojeno vprašanje?

V sodobnem času poteka t. i. novi fevdalizem. Komisije sestavlja 90 odstotkov žensk, zato bi pričakovali, da bodo solidarne do svojih kolegic, in ne, da bodo raje izbrale patriarhalni vzorec. Ne le patološki narcisi, tudi submisivne ženske, ki delujejo servilno kot muce copatarice, prispevajo k ohranjanju patriarhalnega sistema. Paradoks današnjega časa se kaže tudi v tem, da imamo od 80. let minulega stoletja statistično več pisateljic kot pisateljev.

So slovenske razmere na tem področju specifične, ali se s podobnimi težavami srečujejo tudi drugod po Evropi?

Smiselno se je ozreti v tujino in pogledati, kakšne strategije ubirajo tam. Sama sem zelo evropsko usmerjena, ves čas promoviram slovensko izvirno književnost, relevantno za Evropo. Svojim študentom tudi svetujem, naj povezujejo nova dognanja na področju nevroznanosti z branjem, književnostjo, bralno pismenostjo. Sama preučujem angleške, norveške in finske učne načrte, a mislim, da sem v tem osamljena.

Lahko literarna društva, kot sta DSP in Slovenski center PEN ter ženski odbor Mira, kaj naredijo na tem področju?

Žal so ta društva le glas vpijočega v puščavi. Žalostno je, da v Sloveniji štejejo le tisti, ki imajo politično moč, primanjkuje pa jim intelektualne. V slovenskem parlamentu so v modi antiintelektualci in analfabeti. Tisti, ki so nehali brati literaturo v četrtem oz. najkasneje v petem razredu osnovne šole, danes predpisujejo norme branja, tisti, ki nimajo odnosa do kulture, predpisujejo glasbene kvote.

Ali se miselnost oziroma občutljivost do določenih tematik vendarle spreminja? V mislih imam Vitana Mala, čigar dela so lahko nekoč šla skozi vsa sita, danes bi šla verjetno težje.

Vitan Mal, ki je bil nazadnje leta 2014 obsojen zaradi otroške pornografije, je še vedno v učnem načrtu. Ob tem se je treba zavedati, da je učnih načrtov kar 16 - za javno šolo, evropske programe, katoliške, Waldorfske šole, za manjšine, otroke s posebnimi potrebami... In dela Vitana Mala so v vseh.

Na to in druge problematike ves čas opozarjate zavod za šolstvo...

In se sprašujem, kaj je narobe z njim, da ne prisluhne strokovnim kritikam in pomislekom ter se gre raje vojno z menoj na čisto osebni ravni. Verjetno je to del širše slovenske mentalitete, raje se osebno diskreditiramo, kot da bi uporabili argumente.

Znani ste tudi po kritikah politike, čeprav ste nekaj let delovali v ljubljanskem mestnem svetu in kandidirali na državnozborskih volitvah na listi Pozitivne Slovenije...

Ena izmed mojih velikih iluzij je bila, da lahko morda v politiki kaj pripomorem na področju znanosti in umetnosti. Dva mandata sem bila svetnica v mestnem svetu in imela priložnost videti, kako se stvari delajo oz. kako se ne. Soočala sem se z ustrojem, ki ga je poganjala inercija in ne razvoj. Bila sem izbrana tudi za poslanko, a sem ponudbo zavrnila, ker me je Pozitivna Slovenija izdala, saj se ni držala svoje obljube glede varovanja otrokovih pravic. Tu se je pokazalo, da politična funkcija spremeni človeka.

Če se vrneva k vaši stroki oziroma raziskovanju. V enem izmed vaših člankov sem zasledila zanimivo analizo podobe otroka skozi čas...

Na žalost me javnost pozna le po mojih kritikah in kot borko za otrokove pravice, prezrto pa je bistvo mojega raziskovalnega dela. Vsi, ki delamo na področju vzgoje in izobraževanja, smo sicer dolžni opozarjati na napake na svojem področju.

V svojem raziskovanju slovenske mladinske književnosti, nad katero so me navdušili moji profesorji, pozneje pa tudi strokovnjakinja na tem področju Marjana Kobe, sem se največ ukvarjala prav s podobo otroka, vse od Brižinskih spomenikov do Svetlane Makarovič in Anje Štefan. Ta podoba je bila vse do konca 19. stoletja večinoma negativna, v smislu otroka kot pomanjšanega odraslega, čeprav je nekaj zanimivih izjem. Tako že pri Valvasorju zasledimo žalovanje za otrokom, Trubar otroku kot prvi nameni igro in igrače.

V začetku 20. stoletja pa se pokaže nova podoba otroka. Na podlagi Kosovelove pesmi Otrok s sončnico se oblikuje sončno poimenovanje otroka, dobimo sončne avtorje, kot je poleg Kosovela še Oton Župančič, pozneje Tone Pavček, Boris A. Novak, Anja Štefan. Ob njih otroka v temnejših tonih predstavljajo Fran Milčinski, Prežihov Voranc, pozneje Svetlana Makarovič, Saša Vegri, Andrej Rozman Roza.

Kako je s podobo mladostnika v mladinski književnosti?

Podoba mladostnika je nekoliko temnejša, veliko sodobnih avtorjev se loti problemskega pisanja, a to ni problemska mladinska literatura, pač pa problematična. Mnoga dela so problemsko zanimiva, a plehka in literarno šibka. Številni mladinski avtorji le pišejo in ne berejo. Težava je tudi v tem, da ne morejo nikjer objavljati.

Zakaj menite, da je temu tako?

Revija Kekec doživlja agonijo, tudi strokovna revija Otrok in knjiga peša. Upam, da bo Mladi sodobnosti uspelo zagotoviti nekaj prostora za objave. Zdi se, da Slovenija ukinja opismenjevanje, ker ji je v političnem interesu, da ima nekritično maso. Ljudje, ki berejo, so nevarni.