misliMineva četrt stoletja od smrti literata Maxa Frischa
Ljubljana, 4. aprila - Na današnji dan mineva 25 let od smrti švicarskega literata Maxa Frischa, ki velja za enega od velikih umov 20. stoletja. Frisch je zaznamoval švicarsko-nemško književnost kot izjemen dramatik in romanopisec, znan po avtobiografskosti. V delih se je loteval vprašanja identitete in družbene vloge posameznika, odnosov med spoloma ter minljivosti.
Frisch se je rodil 15. maja 1911 v Zürichu. Sprva je študiral germanistiko, delal kot novinar in se spogledoval s pisateljevanjem. Kasneje je študij germanistike opustil in se odločil za bolj "stvarno" arhitekturo. Po končanem študiju je odprl svoj arhitekturni biro, a ga to ni izpolnjevalo in želja po literarnem ustvarjanju se je vrnila.
Sprva je pisal drame, eseje in dnevnike, svetovno slavo pa so mu prinesli romani Stiller (1954), Homo Faber (1957), Montauk (1957), Naj mi bo ime Gantenbein (1964) in Sinjebradec (1982), ki so dostopni tudi v slovenščini. Med njegovimi znanimi dramskimi deli so Don Juan ali Ljubezen do geometrije, Biedermann in požigalci ter Andora.
Ob 100-letnici rojstva so se Frischu leta 2011 s simpozijem o njegovem življenju in delu, ponatisom štirih knjig in izdajo dnevniških zapisov ter filmskim ciklom poklonili pri Študentski založbi. Povezovalka simpozija Vesna Kondrič Horvat, profesorica nemške književnosti, je tedaj spomnila, da je Frisch večkrat poudaril, da je posameznikova biografija naključna, veliko več šteje njegova domišljija.
Frisch si je vse življenje odgovarjal na ključno vprašanje, kdo v resnici je. Ob tem si je v romanih pogosto pomagal tudi s svojimi najbližjimi, ki so zaživeli kot literarne figure, s čimer si je nakopal vrsto zamer. Povod za nastanek dela Montauku, ki velja za najbolj "intimno" Frischevo knjigo, je bila njegova zveza z avstrijsko pisateljico Ingeborg Bachmann. V njej je strnil svoja razmišljanja o ljubezni, slovesu, ljubosumju in zakonu. Bachmannova se mu je na svoj način maščevala v romanu Malina.
Razmerja med moškim in žensko ter iskanje identitete je tematiziral tudi v drugih delih. Tako Stiller pripoveduje o moškem, ki je zatajil svojo preteklost, Homo Faber je roman o usodi, ki ji ni mogoče uiti, Naj mi bo ime Gantenbein pa vivisekcija nekega ljubezenskega razmerja.
Slavni literat je za rakom umrl 4. aprila 1991 v Zürichu. Za svoje delo je prejel številne univerzitetne nagrade ter med drugim pomembne nemške literarne nagrade, kot sta nagrada Georga Büchnerja ter nagrada Heinricha Heineja. Mesto Zürich od leta 1998 na vsake štiri leta podeljuje nagrado, poimenovano po Frischu.
Med njegove najbolj znane izjave sodi, da so Švicarji narod gospodarjev, ki se zaradi tujcev počuti ogrožene. Vpoklicali so, tako Frisch, delovno silo, prišli pa so ljudje.