Ljubljana nedaleč od Fabianijevega mostu dobila še njegov spomenik
Ljubljana, 15. aprila - V parku pri križišču Poljanske in Roške ceste so danes odkrili spomenik Maksa Fabianija, s katerim so sklenili niz dogodkov ob 150. obletnici njegovega rojstva. Načrt za ureditev spomenika je podpisal arhitekt Rok Žnidaršič, ki mu je bil v navdih prav Fabiani, doprsni kip, ki je del instalacije, pa je delo kiparja Mirsada Begića.
Spomenik je po besedah ljubljanskega podžupana Janeza Koželja še zadnje dejanje, s katerim so počastili Fabianijev jubilej. S številnimi dogodki so lani v sklopu Fabianijevega leta prvič celovito in objektivno ovrednotili njegovo delo, je v nagovoru ob odprtju kipa poudaril Koželj, ki verjame, da je Fabiani zato med javnostjo postal bolj znan in cenjen ter da danes lažje ob Plečnikovi govorimo tudi o Fabianijevi Ljubljani.
Fabianijevo delovanje v Ljubljani je Koželj umestil med leti 1895 - po potresu - in 1908, ko je bil po njegovih načrtih postavljen Jakopičev paviljon. Kot je spomnil Koželj, je bil Fabiani avtor sprejetega regulacijskega načrta popotresne Ljubljane, njegovi načrti pa so pozneje služili tudi Plečniku.
Najpomembnejša vidika pri Fabianijevem ustvarjanju sta bila življenje meščanov in promet, veliko pozornosti pa je posvečal tudi umetniški plati. Med drugim si je v Ljubljani zamislil velik bulvar, podoben dunajskemu ringu, ki bi omogočil kroženje prometa in povezoval različne stavbe v središču mesta. Spomenik je po Koželjevih besedah simbolna uresničitev njegove vizije, ki jo nameravajo na občini še uresničiti.
Žnidaršič iz arhitekturnega ateljeja Medprostor je povedal, da se je od Fabianija veliko naučil, saj je bil mojster v določevanju velikosti, materialov in okolja, v katerega je postavil stvaritve. Sodobni spomenik, postavljen zunaj strogega središča mesta, nedaleč stran od Fabianijevega mostu, bo po Žnidaršičevem mnenju opozarjal na resnični Fabianijev prispevek k Ljubljani in deloval kot metafora njegovega ustvarjanja in kulturnega poslanstva.
Fabiani (1865-1962) se je rodil v Kobdilju na Krasu. Leta 1888 je končal študij arhitekture na Dunaju. Bil je asistent na visoki šoli v Gradcu, na Dunaju je delal v ateljeju arhitekta Otta Wagnerja. Bil je svetovalec nadvojvode Franca Ferdinanda in profesor na Dunaju. Od leta 1919 je živel v Gorici.
Bil je pomemben urbanist in arhitekt. Po potresu 1895 je izdelal obnovitveni načrt Ljubljane s krožno cesto ter projekt ureditve Bežigrada. Med njegovimi pomembnejšimi arhitekturnimi projekti so palača Artaria na Dunaju, Narodni dom in hiša Bartoli v Trstu, Krisperjeva hiša v Ljubljani, Trgovski dom v Gorici, dekliški licej - Mladika v Ljubljani in Jakopičev paviljon, ki pa so ga v začetku 60. let minulega stoletja zaradi gradnje železniške proge porušili.