V Gleju predstava po predlogi proznega dela Dostojevskega

Kot je na novinarski konferenci povedala režiserka Peršuhova, jo je besedilo nagovorilo že pred leti. Zdelo se ji je, da bi lahko prozni tekst zaradi svoje širine nagovoril še koga, za kar se ji je zdel medij gledališča, sploh eksperimentalnega, kot je Glej, odličen. V izvirniku ima besedilo obliko monologa, ki so ga za predstavo preoblikovali v dialog med dvema igralcema.

Zgodbo so postavili v gledališče, pri čemer se sprašujejo, kakšna je vloga igralca oziroma kaj lahko igralec doprinese predstavi s svojo ustvarjalnostjo, odgovornostjo in s strahovi ter kje se igra dotika njegovega realnega življenja.

Predstavi bi se lahko po mnenju Peršuhove očitalo pridigarstvo, a so določene stvari želeli povedati jasno, direktno brez distance in humornega ovinkarjenja.

Igralec Rok Matek je dejal, da delo Dostojevskega kaže na to, da se človek še vedno ukvarja z enakimi težavami, kot se je v pisateljevem času, pri čemer ga ženeta svobodna volja in različna hotenja. Avtor na zelo luciden način vstopi v psiho človeka, ki jo predstavi tako s humornega kot s tragičnega vidika. Igralec Andrej Zalesjak pa je dodal, da človeka, kot zapiše Dostojevski, ženeta korist in zdrava pamet.

Jezik je po besedah lektorice Ane Marije Lednik visoko odrski. Večinoma so sledili proznemu besedilu v prevodu Janka Modra, spremenili so le preveč arhaične izraze.

Scenografija je nastala iz "generalnega občutja branja teksta", je povedal scenograf David Orešič. Nihal je med dvema skrajnostnima - zelo poudarjenimi scenskimi elementi oziroma minimalističnimi, nakar se je odločil za srednjo pot. Želel si je, da večplastna scenografija, prepletena z znaki, tudi simbolnimi, "ne bi šla čez besedilni del, ampak bi ga le podpirala".