Razstava Podobe pozabe: Avdiovizualna pričevanja, ki sežejo do srca

Razstava je nastala kot plod sodelovanja med projektom Moje ulice, ki že leta beleži spomine Ljubljančanov, ter režiserko Anjo Medved. Ta v produkciji zavoda Kinoatelje podobne akcije vodi na italijanski in slovenski strani Gorice.

Katja Preša, Tina Popovič in Špela Frlic so projekt Moje ulice zagnale s spletno stranjo in nadgradile s pogovori v Botaničnem vrtu, ki so se, kot je za STA povedala Preša, izkazali "kot zelo fina oblika druženja in hkrati spoznavanja novih stvari o Ljubljani". Med poslušalci in nastopajočimi so se stkala prijateljstva, včasih so pričevanja vzpodbudila burne debate, poslušalci so kdaj tudi dopolnili nastopajočega, če se česa ni spomnil. "Spomin je zelo raztegljiva in gnetljiva zadeva," je opomnila Preša.

Pogovorom iz Botaničnega vrta je bilo mogoče prisluhniti tudi preko Radia Študent. "Gre nam za to, da pri projektu pride do medgeneracijskega oplajanja in stika," je poudarila Preša, ki je tudi soavtorica razstave. Pogovori odtlej potekajo na različnih prizoriščih.

Po srečanju z Medvedovo so se Preša, Popovičeva in Frliceva odločile za "spominodajalsko akcijo", s katero so posameznike pozvale, da ob fotografijah iz starih albumov pred kamero pripovedujejo o svojih spominih. Rezultate so leta 2012 razstavili v Galeriji Vžigalica. Razstava v galeriji Vodnikove domačije je plod druge takšne akcije, za katero so zbirali zgodbe, ki se nanašajo na obdobje druge svetovne vojne in po njej.

Kustosinja razstave Petja Grafenauer je povedala, da se postavitev odlično sklada z rdečo nitjo delovanja Vodnikove domačije, ki je branje, pisanje in pripovedovanje. Najvidnejši sklop razstave tvori deset približno osemminutnih videov Medvedove. V njih se spominjajo Aleksander Bassin, Marija Magdalena Boc, Mirjana Borčič, Uroš Jenko, Eva Pirkmajer, Breda Poznič Šetina, Tomaž Potza in Božo Štajer.

Ti spomini so v večini vezani na za Ljubljančane težko obdobje. Pripovedovalci opisujejo, kako so se po prestolnici sprehajali italijanski vojaki, kako so morali ljudje naokrog hoditi s prepustnicami ter kako so moške, ki so bili brez pravih dokumentov ali so brali napačen časopis, odpeljali in njihove žene niso vedele, kaj je z njimi. Ena od pripovedovalk se je spominjala, da je njena mati zaprla okno vsakič, ko so Italijani peli svojo himno.

Hkrati je slišati veliko zanimivih spominov na tisti čas. Denimo na to, kako so po centru gojili zajce in kokoši, ki so bile za družine veliko bogastvo. Ena od kokoši je po pričevanju morala celo umreti, ker je pomembni gospe strgala najlonke, ki jih je bilo zelo težko dobiti. Pred smrtjo so kokoš fotografirali, ta fotografija pa je tudi na ogled.

Poleg videov obiskovalce nagovarja projekcija fotografij iz družinskih albumov, po želji pa lahko prelistajo tudi katerega od literarnih spominov na Ljubljano iz zbirke Slovanske knjižnice. Med naslovi je opaziti stare izdaje, kot so Lesena žlica Juša Kozaka, Sedmina Bena Zupančiča ali Ure mojih dni Mire Mihelič, pa tudi novejše, denimo Da me je strah Maruše Krese ali strip Spomini in sanje Kristine B. Zorana Smiljanića in Blaža Vurnika.

Grafenauerjeva je za STA povedala, da je razstava, ki sicer nima politične note, lahko po svoje politična v tem, da skuša preko osebnih zgodovin predstaviti, kakšno je bilo življenje med in po drugi svetovni vojni, hkrati pa se navezuje na aktualno begunsko problematiko v točki, ko je govora o utesnjevanju - kmečke družine z okolice mesta so naselili skupaj z meščani.

O utesnjevanju priča pripoved gospe, ki je bila kot deklica priseljena k bogati meščanski družini. Spominja se, kako je zaradi "gostiteljev" prišla v stik s kulturo, kar ji je zelo zaznamovalo življenje. Ljudje so utesnjevanje sprejemali zelo različno - slabše ali bolje. Nekateri so denimo skušali na goste prenesti meščanske vzorce vedenja in ženske razbremeniti težkih opravil, ki so jih bile sicer vajene.

"Govorimo o strpnosti, o tem, da tudi danes drugi ljudje prihajajo tako kot tedaj in da je treba živeti drug z drugim. Gre za osebne zgodbe, je pa res, da se od babic in dedkov še danes lahko marsikaj naučimo," je menila kustosinja.

Ob četrtkovem odprtju razstave, ki sta ga zaznamovala toplo vzdušje ter medgeneracijski preplet, je zaživela spletna stran http://www.preteklik.si/, preko katere so in bodo zbrane zgodbe ves čas dostopne, "spominodajalske akcije" pa bodo v prihodnje organizirane enkrat letno.

Postavitev dobro zaokroži na steni zapisana misel Todorja Kuljića: "Čim temnejša je preteklost, tem svetlejša je lahko sedanjost."