Laibach v polni Gallusovi dvorani uprizoril čas, ki ga živimo

Koncertni program Naše pesmi, vaše sanje, ki so ga izvedli v sklopu Turneje po okupirani Evropi, je obsegal tako starejše pesmi kot priredbe napevov iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, s katerimi se je Laibach lansko poletje odmevno predstavil v Pjongjangu v Severni Koreji.

Naj sta pevec Milan Fras in vokalistka Mina Špiler z drugimi tremi člani interpretirala Smrt za smrt z albuma Ljubljana-Zagreb-Beograd (1993) ali na prvi pogled nedolžno My Favorite Things iz muzikala, pričarali so podoben občutek časa, ki nas določa in je zelo daleč od svobode, sproščenosti, kaj šele igrivosti in naivnosti, o katerih nas hočejo kdaj prepričati lahkotnejši žanri.

Koncert so ves čas spremljaje sugestivne projekcije in natančna svetlobna tehnika, nič ni bilo prepuščeno naključju. Dvorana je bila ob pravem času, ob pravi besedi osvetljena in je prav tako ob pravem trenutku padla v popolno temo.

Zelo glasen koncert, kateremu so vsaj na začetku skoraj podlegli tudi najbolj utrjeni laibachovci, je v drugi polovici umiril dvojec Silence. Boris Benko, ki se je Frasu in Špilerjevi kot vokalist pridružil tudi pri drugih pesmih, je skupaj s Primožem Hladnikom na klavirju izvedel nekakšen hommage nedavno preminulim umetnikom: Davidu Bowieju, Tomažu Pandurju in Princeu.

Laibach so tudi na tokratnem koncertu dokazali, da ne popuščajo. Nekateri v občinstvu so nergali, da so se prodali, drugi, da se ponavljajo, tretji niso mogli prehvaliti njihove inteligence, dodelanih aranžmajev in pronicljive manipulacije, vsi pa so si bili enotni, da so koncert izvedli na najvišji možni profesionalni ravni.

Ko sta na vrsto prišla tudi Life is Life in The Whistleblowers in dveh podaljških se je Laibach od občinstva poslovil z napovednikom za dokumentarni film z gostovanja v Severni Koreji.