Zygmunt Bauman o begunski krizi: Nastali so stereotipi, za katere ne vemo vzroka

Povod za ponovno Baumanovo gostovanje v Sloveniji je bila knjiga Postmoderna etika, ki je v prevodu Urbana Tarmana izšla pri Znanstveni založbi ljubljanske Filozofske fakultete. Namen razprave je bil, da bi - po nedavnem praznovanju dneva Evrope in lanski okrogli obletnici konca druge svetovne vojne, ki jo je zaznamovalo ponovno postavljanje ograj - skušali najti odgovore na vprašanje, kaj in čigava je Evropa, kakšna je njena prihodnost, kaj se je zgodilo s humanostjo in humanitarizmom.

Pri definiranju trenutne realnosti je Bauman izhajal iz primerjave s preteklimi obdobji in krizami: velike depresije leta 1929, konca druge svetovne vojne, 70. let, padca Berlinskega zidu. Vse krize so bile po njegovih besedah drugačne od predhodne, v zadnjih letih ali desetletjih pa se je zgodil preobrat v tem, da ni več vere v prihodnost. Če se je npr. prihodnost, čeprav še ni bila izdelana, po koncu druge svetovne vojne zdela obetajoča, se je po Baumanovem občutku danes ljudje bojijo.

Veliko vprašanje po njegovem mnenju tako ni, kaj je treba storiti, temveč, kdo bo to storil: "Država ne, trg tudi ne, torej kdo?" Kot se je izrazil, živimo v času improvizacije: ljudje po Evropi hodijo na ulice, postavljajo šotore, skušajo najti nekaj, kaj je že bilo. Sam rešitev vidi v spremembi filozofije naših življenj, v t.i. retrotopiji, ki se obrača tako v preteklost kot prihodnost in je po njegovem mnenju na nek način tudi pričakovana.

Današnja generacija je, kot ocenjuje, šele prva generacija po drugi vojni, ki ima samozavest in pogum ter verjame, da lahko s trdim delom rekonstruira kakovostno življenje. Obenem pa smo - posledično tudi zaradi globalizacije - na neznanem terenu, ko ne vemo, kaj je prav in kako storiti, da bo prav.

To se po njegovem mnenju kaže tudi na primeru begunske krize, čeprav masovne migracije niso nekaj novega, le da se je njihov tok sedaj obrnil. Begunci prihajajo kot osebe brez državljanstva, niso pa le to, so tudi osebe "brez besed". Ker ljudje ne marajo slabih novic, so populistične vlade izrabile psihologijo in ustvarile stereotipe, da npr. prinašajo bolezni ali da so vsi begunci teroristi. A resničnih vzrokov za te stereotipe ne poznamo, je poudaril svetovno znani sociolog.

Rešitev tako kot papež Frančišek vidi v dialogu, razumevanju drugega, spoštovanju tujcev, različni kultur, veroizpovedi. Morali bi postati vključujoča družba, predvsem pa "se ne bi smeli naveličati ponavljanj".

Profesorica za medije in komunikacije iz Londona Lilie Chouliaraki je Baumanovo razmišljanje o beguncih kot ljudeh brez državljanstva in besed še razširila. Po njenih besedah so tako nevidni kot neslišni in, ker niso prisotni v javnem življenju, so razčlovečeni. Po njenem prepričanju bi jim bilo treba dati glas, da povedo svoje življenjske zgodbe, pri medijskem poročanju pa pogreša tudi, da so novice z vojnega območja ločene od novic o begunski krizi.

V razpravo o usodi evropske humanosti ob begunski krizi sta se vključila še Višja znanstvena sodelavka na Mirovnem inštitutu Mojca Pajnik ter sociolog in filozof Lev Kreft. Prva je spregovorila o konceptu državljanstva, ki se je v primeru migrantov izkazal za nasprotje od prvotno zamišljene enakosti med ljudmi. Drugi je spregovoril o etiki z vidika eksistence.