Pisatelji na Bledu danes o migrantih in terorizmu

Kot je uvodoma dejala Teresa Salema iz Portugalskega PEN, ki je okroglo mizo moderirala, so begunci tema ki zadeva vse. Vsi smo odgovorni za ta problem, saj vsi vozimo avtomobile, uporabljamo telefone in vso sodobno tehnologijo, ki temelji na izkoriščanje virov v državah, od koder prihajajo begunci.

Tone Peršak (Slovenski PEN) je uvodoma spomnil na jesensko invazijo beguncev po t.i. balkanski poti, na katero so se evropske države odzvale različno: ene so prevzele vlogo transferja, druge so postavljale ograje, spet tretje, Nemčija, pa reševale čast Evrope in bile pripravljene sprejeti večje število beguncev.

Ti dogodki so, kot je povedal, pred nas postavili vprašanja o nas samih. Evropa je izumila humanizem, človekove pravice in humanitarnost kot princip delovanja družbe, vse te opredelitve pa so bile zdaj postavljene pod vprašaj. Izkazalo se je, kot je poudaril Peršak, da te opredelitve veljajo le, dokler ne pride do večje krize.

Eden od razlogov za takšno ravnanje je bil strah pred tem, da z begunci prihajajo teroristi, vendar se je, kot je poudaril, ob zadnjih terorističnih napadih v Evropi pokazalo, da teroristi niso bili verski blazneži, ampak fantje, ki so zrasli v evropskih mestih, in pri katerih motiv za teroristična dejanja ni džihad ali verski fundamentalizem, temveč neke vrste maščevanje okolju, v katerem so zrasli.

Po Peršakovem prepričanju migrantska kriza in panično odzivanje na teroristične akcije pričajo o nemoči in krizi evropske zavesti oziroma civilizacije, ki se sooča z dejstvom, da je družba razpadla na številne posameznike. Ta družba je po njegovih besedah ranljiva in prestrašena, ker je samo še navidezna in zato se v resnici vsak član družbe počuti samega in ogroženega. Zato bo potrebno ponovno premisliti temelje našega sveta, saj kaže, da ta s tradicionalnimi sredstvi svojih težav ne more rešiti.

O strahu je spregovorila tudi Elena Stefoi (Romunski PEN), ki meni, da sta umetnost in literatura najboljše zdravilo zanj. Migracije in terorizem pa so, kot je dejala, del našega življenja, zato jih je potrebo sprejeti.

Omar Fidan in Jabar Kadir iz Kurdskega PEN sta predstavila situacijo Kurdov, ki so jim še vedno kršene osnovne človekove pravice, poleg tega več milijonov Kurdov živi zunaj svoje domovine. Kot je dejal Fidan, so si, ko gre za Kurde, vsi enotni, da ne morejo storiti ničesar, tako ZDA, kot Kitajska in Evropa. Zato ljudje na tej točki po njegovih besedah ne verjamejo več v mir, postajajo obupani, življenje za njih izgublja smisel. Ob tem pa, kot je dejal, tudi Evropsko sodišče za človekove pravice očitno meni, da ni potrebno storiti ničesar.

Syeda Aireen Jaman (Bangladeški PEN) je predstavila razmere v Bangladešu, kjer so zaradi groženj s smrtjo državo morali zapustiti številni blogerji, pisatelji in založniki. Kot je dejala, skušajo v Bangladešu predvsem mladim oprati možgane in jih prepričati, da so blogerji grožnja islamu. Možnost za rešitev iz danih razmer vidi v delavnicah in seminarjih, v prvi vrsti pa je potrebna boljša izobrazba in zmanjšanje revščine v državi.

Edvard Kovač (Slovenski PEN) je razmišljal o tem, kam naj emigrira pisatelj. Meni, da je poklicanost pisateljev, da se naselijo v občutja drugega človeka. To nam lahko po njegovem prepričanju pomaga, da začnemo bolje razumevati tudi svoj lastni notranji svet.