Pred 150 leti se je rodil predhodnik glasbenega minimalizma Erik Satie

Satie s pravim imenom Eric Alfred Leslie Satie (1866-1925) je bil ena ključnih osebnosti pariške avantgarde v začetku 20. stoletja. Študiral je na Pariškem konservatoriju, a je študij kmalu opustil in deloval kot kavarniški pianist. V umetnosti ni bil pristaš resnosti, pač pa je, kot je povedal sam, ljubil preprostost.

Lahkomiselnost in ekscentričnost sta bili pomemben del njegove glasbene estetike, kritiki pa so ga zaradi eklektičnega sloga, eksperimentiranja in vplivov iz drugih umetnosti pogosto označevali za diletanta. V zadnjih letih življenja so bili njegovi najboljši prijatelji slikarji, ki jih je spoznal v času kavarniškega muziciranja.

Njegova glasba med stanovskimi kolegi sicer ni bila brez priznanja, med drugim ga je občudovala t.i. skladateljska šesterica (Les Six), ki je delovala na Montparnassu in v kateri so bili, denimo, Arthur Honegger, Darius Milhaud in Francis Poulenc. Priznaval ga je tudi Maurice Ravel in še zlasti Claude Debussy, s katerim je bil več desetletij tesen prijatelj.

Ugled je Satie začel pridobivati leta 1911, ko so ga označili za predhodnika sodobne glasbe. Kot piše v Velikem svetovnem biografskem leksikonu, se je romantiki in impresionizmu postavil po robu z jedrnatim in pogosto ironičnim glasbenim izrazom, sestavljenim iz elementov neoklasicizma, srednjeveških form, jazza in modernističnih harmonij.

Znan je bil po izzivalnih, nenavadnih naslovih svojih del. Veliko pozornost je zbudil s krstno uprizoritvijo baleta Parada za Ruski balet Sergeja Djaghileva leta 1917 v pariškem Theatre du Chatelet. Delo je bilo uprizorjeno po zasnovi pesnika in dramatika Jeana Cocteaua, za sceno je poskrbel Pablo Picasso.

Orkestrske zvoke Parade so dopolnili efekti letalskega motorja, ladijske sirene in drugih pripomočkov, podobnih eksperimentov pa se je posluževal tudi v drugih svojih kompozicijah. Med njegovimi največkrat izvajanimi deli so klavirske skladbe, zlasti Tri gimnopedije.